Trije tedni so minili od začetka vojne, a navdaja me občutek, da traja že leto. Večkrat pomislim, da je vojna v 21. stoletju, v kateri ne gre za boj ene vojske z drugo, marveč za spopad med rusko vojsko in civilisti, le grozne sanje, in takrat si moram povedati, da sem priča resničnemu dogajanju.

V Karitas skušamo storiti, kar je v naši moči. V Zakarpatju, kamor smo se iz Kijeva preselili nekateri zaposleni ukrajinske rimskokatoliške Karitas Spes, starejšim in vsem, ki niso zapustili domov, poskušamo organizirati dostavo pomoči – hrane, higienskih pripomočkov, zdravil – na njihove domove. Ta prihaja iz evropskih držav, tudi iz Slovenije. Hvaležna sem Slovencem za vse, kar storite! Skoraj vsak teden pride do nas tovornjak ali dva Slovenske karitas z zbrano pomočjo. V nekaterih okupiranih mestih, kot je Berdjansk, pa tudi svobodnih mestih, kot je Odesa, imajo sodelavci še možnost pripraviti tople obroke in zagotoviti zaklonišča ter prenočišča. Veliko se ukvarjamo z logistiko...