V tej številki odpiramo delo v svetopisemski logiki, kjer človek ni ustvarjen za poležavanje, ampak je postavljen v vrt, »da bi ga obdeloval in varoval«. Delo ni kazen. Kazen je njegov iztirjeni okus, ko se iz sodelovanja s Stvarnikom prelevi v trganje kruha iz kamna. Zato je dragoceno, da se spomnimo treznega realizma Cerkve. Leon XIII. v Rerum novarum leta 1891 zareže v samo jedro socialistične pravljice: kdor ljudem obeta življenje brez napora in brez nadlog, »zida gradove v oblakih«. To ni teološka pobožna misel. To je diagnoza človeške narave. In hkrati diagnoza političnih programov, ki obljubljajo raj brez odgovornosti. Takšni programi so vedno zelo všečni. Dokler se ne srečajo z računom.

In tu pridemo do temeljnega: delo ni le ekonomija, delo je antropologija. Družbeni nauk Cerkve je nastal ravno iz »delavskega vprašanja«, ne zato, da bi pobožal kapital ali pobožal proletariat, ampak da bi človeku vrnil obraz. Delo je vredno človeka takrat, ko človeka počlovečuje. In ne, to ni c...