Prikimala sva, češ: je s tem kaj narobe? Čestital nama je, povedal, da je nedolgo prvič postal novopečeni očka tudi sam, in naju mimogrede še presenetil z vprašanjem, kaj je (bilo) največ, čemur sva se morala zaradi (razmeroma) velike družine odpovedati. Precej normalno prespanim nočém, seveda, sva se namuznila.

Nas je res tako malo ali nas ni na spregled, da smo tako pozornosti vredne? Družine z več otroki, namreč. Če nas je malo – zakaj nas ni več? Če nas ni na spregled – česa se bojimo? Je res, kar pravi italijanska premierka, da živimo v obdobju, ko je nenehno ogroženo in napadano vse, kar opredeljuje našo identiteto – družina, vera, narod, vrednote? Mar ni absurdno, ob kar se obregne tudi madžarski predsednik vlade, da je treba dejstva, ki bi morala biti popolnoma samoumevna, da je, denimo, »mati ženska in oče moški«, zapisati tudi v ustavo, da se ne pozabi (in povozi)? Naj bomo pesimistični in črnogledi?

Skrb za demografske izzive se začne pri meni doma, v...