Pred kratkim sem imel intervju pri Jožetu Možini na RTV Slovenija. Bil je prijeten in sproščen pogovor, govorila sva o Argentini, argentinskih Slovencih, slovenstvu, nato o zdravstvu in seveda o politiki. Govoril sem odprto in po pravici, poskušal sem svoje mišljenje ubesediti karseda jasno in brez ovinkov. Zdelo se mi je, da sem z udarnostjo kakšnih odgovorov presenetil celo prekaljenega voditelja oddaje.

Odzivi na ta intervju so bili skoraj izključno pozitivni. Negativni najbrž potujejo za mojim hrbtom, nekaj komentarjev pa sem le dobil v obliki nasvetov, naj se toliko ne izpostavljam. Redno jim odgovarjam, da moramo naše ljudi zbuditi. Nekdo mi je na to odvrnil, da je zadnji, ki je hotel vse ljudi zbuditi, končal na križu. Hm, hvala za nasvet. Pozitivni odzivi pa so v presenetljivo visokem odstotku vsebovali pohvalo, da si upam stvari povedati na glas. To so mi sporočali pisno ali na samem, ko drugih ni bilo blizu. Ljudi je še vedno strah. Spet hm.

Lotiti se moramo tega strahu. Jaz ...