»In the absence of war, we are questioning peace,« so pred dobrim desetletjem peli Laibach v svojem značilnem aranžmaju. Bil je čas naraščajočega evroskepticizma in kritične mase, ki je ob primernih notranjepolitičnih pogojih pripeljala do referenduma o Brexitu. Ta je vzbudil nek občutek streznitve in nekateri so napovedovali spremembe na celini, a precej malo jih je bilo slišati o nasilju, ki zgodovinsko preži, kadar na spremembe nismo pripravljeni. Apokalipse ni bilo, vmes se je sicer pripetilo kovidno obdobje in po njem obdobje zlatih dvajsetih 2.0. O nasilju, o ne-miru nismo govorili. Precej bolj smo se posvečali ekonomskim vprašanjem (osredotočeni na tiste, ki imajo, ne toliko na tiste, ki izgubljajo še tisto malo), revizionizmu (zaradi česar se je kdo celo vprašal, če je bilo 20. stoletje morda zaman), pravicam (morda manj človekovim kot tistim samooklicanih razsvetljencev) in ekologiji (morda preveč senzacionalnim aktivistom namesto spremembam globalnih življenjskih navad, ki se...