Prvoosebna pripoved najstnice Emme, ki se mora z mamo, bratom in sestrico čez noč iz Dublina preseliti k maminim staršem v pusto severovzhodno nemško vasico. Kulturni šok in domotožje otroci predelujejo vsak na svoj način. Starejši brat se dela, kot da ni nič, najmlajša več mesecev ne spregovori niti besede, Emmi pa upanje daje nov prijatelj, ki je zanjo skoval načrt, kako bi pobegnila nazaj domov. Presunljiva zgodba o domotožju, o iskanju pomena doma in identitete, o psihičnih stiskah in duševni bolezni. Za roman je avtorica med drugim prejela literarno nagrado Nemške škofovske konference.