Kratke navedbe o glasbenem udejstvovanju, ki sledijo v Leksikonu, bova nadaljevala in razširila v prijetnem vzdušju delovne sobe Černeličeve domače hiše in ob skrbnosti soproge Antonije.

Imam zelo lepe spomine na Škulja. Dolga leta mi je bil mentor in sodelavec pri pevskih zadevah. Večkrat sva se pohecala, ampak včasih je bil strog, vedno pa sva imela zelo dober odnos. Veliko mi je svetoval, veliko mi je tudi pomagal. Kadar sem potreboval kakšne note, sem se obrnil nanj. Vedno je poslal. Je bil res fajn.

Glasbeni začetki ...

Že kot otrok sem si zelo želel igrati orgle in se jih tudi učiti v glasbeni šoli. A v tistih časih, leta 1957, če si orglal ali hotel v glasbeno šolo za orgle, organista, si bil izrinjen. Ni bilo primerno za tisti čas. Violino, pihala in trobila, to je še šlo, orgle pa seveda ne. Ni bilo nobenih možnosti. Imel sem srečo. Sestra Krišpina Neža Šribar je bila organistka, pianistka in profesorica na gimnaziji v Kočevju. Dekliška gimnazija. Tam so jih izgnali, ker je bila nuna. Prišla je v našo župnijo in mi takrat dala ne le papirnato, ampak znanje znanje. 

Že kot otrok sem si zelo želel igrati orgle in se jih tudi učiti v glasbeni šoli.

Je pa bila zelo zahtevna. Bil sem pri njej uro do uro in pol, včasih vsak dan, in me je zelo intenzivno poučevala. Posebej natančno sva vadila pedalno igro. Sestra je imela zelo dobro orgelsko osnovo, rekel bi, da nivo Angele Tomanič. Pod njenim vodstvom se je naš zbor zelo izboljšal in ti pevci so mene potem za igranje orgel deset let spodbujali, dokler nisem prišel v fazo znanja in samozavesti, ko začneš tudi sam improvizirati, igrati prima vista in podobno. Tako me ni pritegnilo le petje, ampak tudi preludiji in skladbe.

S tem se seveda glasbeno izobraževanje ni končalo ...

V zrelejših letih sem potem pogosto zahajal k Jožetu Troštu na tečaje, ko so jih v Ljubljani še organizirali. Takrat, če se spomnim na 80-ta leta, smo se seznanjali z mnogimi novimi skladbami in predvsem z načini, kako skladbo izvesti. To je bilo izjemno dragoceno. Med sabo smo se pogovarjali, poleg tega pa sta Angela Tomanič ali Jože Trošt še vse skladbe zaigrala. Bili smo si zelo različni po znanju, a bila je zelo dobra zadeva. Ponavadi po tri dni, in za vse je bilo poskrbljeno: pevske vaje, priprava zbora, dirigiranje. Pogrešal sem edino vokalno tehniko. 

Na teh tečajih sem spoznal mariskaj. Na primer, da so med zbori velike razlike. Boljšim bi morali ponuditi zahtevnejše gradivo, kar pa ne pomeni, da tudi šibkejši zbori ne bi zmogli česa zahtevnejšega. Glede tega se dobro spomnim navodil z ljubljanskih tečajev, predvsem Trošta in Tomaža Tozona, ki sem jih upošteval v domači župniji. Na prvi pogled se je zdelo, da domač zbor neke zahtevne skladbe ne bi zmogel. Vendar, če pa ti je nekdo tako naturno pokazal kako in kaj, vsebinsko in muzikalno, si se lažje odločil in dobil pogum, da smo se naučili. To je spodbuda k rasti. Poleg tega sem spoznal Matija Tomca. Bili so si različni pri pogledih na ritmiko, načine izvedbe. Tomc je bil hiter in tudi zahteven. Taki učitelji te zaznamujejo.

Na teh tečajih sem spoznal mariskaj, velikokrat so bili spodbuda k rasti.

Organistov iz časa pred drugim vatikanskim koncilom vas je danes le še peščica. Kako je bilo?

Prej je bilo več petja. V latinščini smo peli vse stalne mašne dele; no, Slavo redkeje. Obhajilna pesem je bila slovenska, pa še vstopna pesem in za sklep; cecilijanska, naših skladateljev. Težak pa je bil predvsem prehod po koncilu. V prvi fazi je celo kazalo, da naj skoraj ne bi nič več peli. Nekateri duhovniki so si namreč koncilska določila razlagali skoraj tako, da »zdaj pa vi, pevci, nehajte«. K sreči se ni tako izteklo.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (3/2025).