Zapri
Iskanje

Glavno izhodišče kateheze naj bo otrok

Za vas piše:
Milan Knep
Objava: 22. 08. 2021 / 00:30
Oznake: Cerkev, Duhovnost, Vzgoja
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 19.08.2021 / 10:51
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Glavno izhodišče kateheze naj bo otrok

Glavno izhodišče kateheze naj bo otrok
Kateheti želimo otroke s svojim znanjem, predvsem pa s pričevanjskim pristopom popeljati v svet vere. FOTO: Jože Pavlič.
Milan Knep v novi številki revije Cerkev danes o tem, kako se v katehezi izogniti nevarnosti indoktrinacije.

O tem, kdaj je otrok pripravljen na prejem prvega obhajila in birme, smo se pogovarjali s kateheti na srečanju z nadškofom Stanislavom Zoretom v soboto, 17. aprila 2021. V zapisniku tega srečanja beremo: »Otrok naj zna na pamet vsaj osnovne molitve (Očenaš, Zdravamarija, Sveti angel …) in spovedni obrazec. Kar pa zadeva notranje področje, naj otrok pokaže vsaj osnovno odprtost za vero v Jezusa in željo, da bi živel po nauku vere.  V pogojih epidemije covid-19 kaj več tudi ni mogoče uresničiti.« 

»Zahtevana« otrokova odprtost za vero

Tu se bom osredotočil predvsem na stavek, ki sem ga zapisal v zapisnik po nadškofovi sugestiji, da naj otrok pokaže vsaj osnovno odprtost za vero v Jezusa in željo, da bi živel po nauku vere. 

Kateheti se pri tem dobro zavedamo, da otrok ne moremo uvajati v življenje po veri in v prijateljstvo z Jezusom le s svojim znanjem, temveč predvsem z zgledom in pričevanjem. 

Tako opredeljena cilj in pristop sta za nas katehete samoumevna, zato se ju dobro zavedamo, veliko manj pa se zavedamo perspektive, iz katere to dvoje motrimo. Ne pomislimo, da je to pogled s pozicije institucije, za katero je otrok naslovljenec oznanila, katehet pa njegov posrednik. 

Kateheti delamo za otroke v službi Cerkve in se pri svojem delu v dobro otrok in Cerkve tudi nemalo žrtvujemo. Zato bi nas v dno duše prizadelo, če bi kdo v takšnem zasnutku dela prepoznal princip indoktrinacije. 

A prav za to gre: kateheti želimo otroke s svojim znanjem, predvsem pa s prijaznim in pričevanjskim pristopom popeljati v svet vere ter jim pripraviti okvire mišljenja in življenja.

Nevarnosti pri katehiziranju

Želim opozoriti na dvoje: kadar ima katehet pred seboj otroke kot naslovljence krščanskega oznanila, je v sedanji katehetski paradigmi vedno v nevarnosti, da bo njegova katehizacija v resnici indoktrinacija. 

Kadar izhaja iz institucije, ki ji služi, pa njegova katehizacija kaj hitro dobi značaj propagande za vero in Cerkev. Zlasti priprava na birmo in sam birmanski dogodek pogosto obtičita v ozračju propagande za Božje kraljestvo. 

Dobrohotna propaganda za vero poudarja, na primer, zgodovinske zasluge svetnikov in cerkvenih dobrodelnih, kulturnih in izobraževalnih ustanov na eni strani in prednosti, ki jih ima vera pred nevero na drugi.

Avtor prispevka je duhovnik Milan Knep. FOTO: Marjan Pogačnik.

Rešitev

Da kateheza ne bi imela značaja indoktrinacije in propagande, moramo najprej zamenjati perspektivo in v izhodišče namesto institucije in katehetskih vsebin postaviti osebo, otroka in njegove starše; dati torej prednost eksistenci pred esenco. 

S tem si kateheti in vsi oznanjevalci svoje delo zelo otežimo. Skrb, kako bomo naslovljencem čim bolj prepričljivo posredovali vsebine vere, zamenja še večja skrb, kako razumeti osebo, ki stoji pred nami. 

Prvo, posvetiti se vsebini in metodi, je mnogo lažje, ker se je o tem mogoče poučiti, za drugo, kako se posvetiti osebi, pa kateheti nismo dovolj usposobljeni.

Če izhajamo iz vsebine in metod, otroku ponudimo, kar je na programu. Otrok se mora prilagoditi katehetskemu načrtu. Če je izhodišče otrok, moramo vsebine umeščati glede na njegove eksistencialne potrebe. 

Oznanjevanje mimo trenutnih otrokovih eksistencialnih potreb nosi v sebi potencialno nevarnost verske indoktrinacije in propagande. FOTO: Tatjana Splichal.

Najprej moramo torej razumeti konkretnega otroka, da mu lahko potem posredujemo svetopisemski odlomek ali versko resnico, ki jo prav takrat potrebuje; predvsem pa z njim molimo tako, da bo molitev v njem sprožila odrešenjski proces posebej za tisti vidik ranljivosti, ki ga obremenjuje. 

Zato danes psihologi uporabljajo izraz »obremenjujoče izkušnje«. To pa ne izključuje naloge, da otrok spozna vsebine vere tudi »na zalogo«, tudi če vsebina v danem trenutku neposredno ne odgovarja na njegove bivanjske potrebe. 

Temu rečemo deduktivna metoda, ki jo imamo kateheti in pridigarji najrajši. Oznanjamo v upanju, da bo naslovnik v nekem milostnem trenutku iz obilice oznanjenega gradiva vsaj nekaj apliciral na svoje življenje, še posebej na svoje obremenjujoče izkušnje.

Jezusov odnos do konkretne osebe

Perspektive ne bomo obračali zato, ker bi želeli za vsako ceno preizkusiti nekaj novega, temveč zato, ker nas k temu zavezuje evangelij. To lahko razberemo, denimo, iz zgodbe o Zaheju, ki se ni spreobrnil zaradi Jezusovega nauka o odrešenju in njegovega moralnega pouka o poštenosti, marveč zato, ker je prvič doživel brezpogojno spoštovanje in polno človeško dostojanstvo, ne glede na svojo klavrno moralno preteklost.

Podobno oznanjevalno načelo je Jezus pokazal pri srečanju s Samarijanko. Ta je v pogovoru z njim začutila, da je Jezus zaradi njenih neuspelih partnerskih zvez ne prezira kot vsi drugi v vasi, temveč pozna in razume njeno ranjenost. 

In prav v tisto nevralgično točko, kjer se je Samarijanki življenje sproti podiralo, je prinesel olajšanje in upanje. Na dnu svoje biti prerojena Samarijanka je enako prepričljivo kot sv. Pavel, ko je padel s konja, doživela milost Božje ljubezni. 

Naenkrat je vse razumela in sovaščanom oznanila, da je našla Mesija. Tisti, ki so jo doslej prezirali, so ji prisluhnili. Po ozdravljeni ranjenosti je postala pričevalka. V luči naše katehetske govorice bi lahko rekli, da je Jezus uporabil induktivno metodo. 

Sklep

Oznanjevanje »na zalogo«, torej mimo trenutnih otrokovih eksistencialnih potreb, nosi v sebi potencialno nevarnost verske indoktrinacije in propagande, zato mora biti ta sicer neobhodno nujni pristop vedno le nadaljevanje prejšnjega katehetovega stika z otrokovo dušo. 

Če papež Frančišek v 7. poglavju »Amoris Laetitia« to prednostno nalogo polaga na srce staršev, jo implicite polaga tudi na srce katehetov. Sam sem mnenja, da bi morali to papeževo paradigmo posvojiti, nato pa nadaljevati z vprašanjem drugačnega usposabljanja katehetov in drugačne organizacije župnijske kateheze. 

Z obojim pa bi morali pohiteti, kajti skrb za duše, za zdravljenje vsakovrstnih stik, sistemsko vsak dan hitreje prehaja v sekularne roke terapevtov, nam pa prepuščajo indoktrinacijo in agitacijo za verske zadeve.


Članek je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes (04/2021), reviji za pastoralo in evangelizacijo. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Posamezen izvod stane 5,95 evra, naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.  

Nalaganje
Nazaj na vrh