Gostoljubje kot blagoslov

p. Pavle Jakop, frančiškan

Kot majhen otrok nikakor nisem mogel razumeti staršev, zakaj so bili do gostov v naši hiši tako prijazni in velikodušni: vedno so jim postregli najboljše, včasih smo jim odstopili celo posteljo in se sami spravili na peč. Berači in cigani so dobili hrano, pa čeprav na naš račun. Pri našem trdem delu na kmetiji nismo nikoli tako dobro jedli kot naši obiski in za svoj počitek si nikoli nismo vzeli toliko časa kot zanje.

Mama, ki je bila bolj pobožna, je vedno rekla: »Gost v hiši – Kristus v hiši!« Oče pa je z velikodušnostjo pokazal svoj ponos in čast, da so še zlasti berači in cigani lahko rekli: »Pri tej hiši se dobi,« drugi gostje pa: »Tu si vzamejo za nas čas!« Kot otrok sem vedno opazoval gosta, če bom videl Kristusa, in pričakoval kakšen čudež od njega, pa seveda tega ni bilo, mi pa smo po njegovem odhodu malo zategnili pasove, da smo nadoknadili, kar je gost »odnesel«, saj je vedno dobil...