Med cerkvenimi očeti so mnogi sijajni govorniki, npr. sv. Janez Zlatousti, papež sv. Gregor Veliki, sv. Avguštin in drugi oznanjevalci Božje besede, sv. Karel Boromejski iz Milana in nepregledna množica pridigarjev z vseh koncev sveta. Niti med Slovenci jih ni manjkalo, uglednih, čeprav v vesoljni Cerkvi (še) ne zelo poznanih, gotovo tudi zato, ker se mi nismo potrudili, da bi jih svet spoznal.

Drugi vatikanski cerkveni zbor je dosledno poudarjal pomen pridige oz. homilije, ki naj bo čim pogostejša.

Drugi vatikanski cerkveni zbor (1962‒1965) je ob temeljitem reformiranju dotedanje liturgije sv. maše – zlasti ob tem, ko je univerzalni standardni jezik, vulgarno latinščino, nadomestil s številnimi naravnimi jeziki občestev vsega sveta – dosledno poudarjal pomen pridige oz. homilije, ki naj bo čim pogostejša, ne le v nedeljo in zapovedani praznik, del sv. maše.

Oznanjevalno vlogo je duhovnik tedaj pri evharistični daritvi opravljal le z branjem evangelija in s pridigo v krajevnem jeziku. Dejansko se je povzpel v tistih časih na prižnico. A mnogo redkeje, kakor bi se moral, saj so tedaj pridigali le v nedeljo in na zapovedane praznike. In še tedaj so duhovniki marsikje prakticirali celo pridiganje pred mašo, da ne bi zapuščali prezbiterija. S koncilsko prenovo liturgije se sicer duhovnik nič več ne oglaša s prižnice, oddaljene od oltarja, ampak oznanja izpred ambona ob oltarju, ki je prav tako obrnjen k vernikom.

Prenovljeno liturgično oznanjevanje je usmerjeno k duhovnemu poglabljanju in temelji na naslednjih vsebinskih poudarkih. Homilija spodbuja k temu, da bi besedo sprejeli kot božjo besedo, kar v resnici je (prim. 1 Tim 2,13), in jo izvajali v vsakdanjem življenju.

Homilija spodbuja k temu, da bi besedo sprejeli kot božjo besedo in jo izvajali v vsakdanjem življenju.

V apostolski spodbudi »Evharistija – zakrament ljubezni« papež Benedikt XVI. spomni, da »se glede pomena božje besede kaže potreba po izboljšanju homilije. Ta je namreč 'del bogoslužnega dejanja'; njena naloga je, da pomaga k polnejšemu življenju vernikov.«

Služba besede

Koncil naroča: »Naj bo preučevanje Svetega pisma tako rekoč duša svete teologije. Iz te svetopisemske besede dobiva zdravo hrano in sveto moč tudi služba besede, to je dušnopastirsko pridiganje, kateheza in sploh vsak krščanski pouk, v katerem mora zavzemati odlično mesto liturgična homilija« (B 24).

»Službo besede« si po liturgičnih pravilih duhovnik mašnik (lahko) deli s sodelavci. Branje evangelija mu je sicer prvenstveno pridržano, in sicer z eno izjemo: posreduje ga lahko diakon. Ob tem naj mlajšim bralcem dodamo podatek, da je bila to možna naloga diakona, duhovniškega kandidata, v obdobju pred mašniškim posvečenjem.

Ko duhovnik bere odlomek, obvezno gleda v knjigo in v nobenem primeru ne pripoveduje na pamet.

Ko duhovnik bere odlomek, ki ga uvede (lahko s petjem) z napovedjo Iz svetega evangelija po…, in ob tem slovesno drži evangeliarij, obvezno gleda v knjigo in v nobenem primeru ne pripoveduje na pamet, saj ni v vlogi dramskega igralca, ampak spoštljivo uporablja liturgični priročnik ‒ »sveto knjigo«. To je tudi pomemben liturgični napotek, saj duhovnik v nobenem primeru ne »interpretira« Jezusa, čeprav je sv. maša teološko prepletena z zadnjo večerjo.

Homilija

Konstitucija o svetem bogoslužju je jasna: »Močno se kot sestavni del bogoslužja priporoča homilija, v kateri se ob cerkvenem letu in na podlagi svetega besedila razlagajo verske skrivnosti in pravila krščanskega življenja; vsaj pri mašah, ki se ob nedeljah in zapovedanih praznikih opravijo ob udeležbi ljudstva, naj se brez važnega vzroka ne opusti« (B 52).

To priporočilo pri nas po drugem vatikanskem cerkvenem zboru povsem spoštujemo. Prakse, da bi se homilija iz kakršnega koli razloga, tudi zelo tehtnega, opustila, ni več nikoli nikjer ob nedeljah in zapovedanih praznikih. Lahko bi rekli, da se celo ob delavnikih vse bolj uveljavlja vsaj v skrajšanem obsegu.

Pri nas povsem spoštujemo priporočilo, naj se homilija ob nedeljah in zapovedanih praznikih brez važnega vzroka ne opusti.

Zaradi mlajših bralcev tega članka naj razložim, zakaj je bilo zgornje priporočilo duhovnikom, ki mašujejo, sploh potrebno. Pred koncilom je vsak maševal sam. V večjih župnijah z več duhovniki so se nekdaj maše vrstile ob stranskih oltarjih, celo hkrati in večinoma brez vernikov. Zato homilije sebi, seveda, niso izvedli. Običaj pa je tudi bil, da ob delavnikih homilije ni, kar danes, npr. v Ljubljani, prav tako ni povsem redko. 

Se pa dogaja, da celo skromnemu občestvu duhovnik po evangeliju posreduje nekaj misli, ki razlago evangelija, pogosto tudi berila in psalma, poveže s spodbudo k življenju po veri. Ob tem izkušnje podpisanega »vernika« izpričujejo, da te mini homilije sploh niso improvizirane in izhajajo iz skrbne priprave, kar se zazna iz njihove strukture in iz tega, da je mašnik te misli prebral.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Communio (3/2026).