Nekateri udeleženci koncila so menili, da je šla v tem odpiranju predaleč in se izneverila izročilu (tradiciji). Na pobudo francoskega nadškofa Marcela Lefebvra (1905–1991) je po koncilu nastal močan tok tradicionalizma, ki je dobil konkretno obliko v ustanovitvi Duhovniške bratovščine sv. Pija X. (FSSPX). Ustavimo se najprej pri življenjepisu nadškofa Lefebvra in ozadju njegovih idej.

Kdo je bil nadškof Marcel Lefebvre?

Marcel Lefebvre se je rodil leta 1905 v mestu Tourcoing v Franciji v družini z osmimi otroki, med katerimi se jih je pet odločilo za duhovni poklic. Cerkvene in duhovne razmere so bile zaznamovane z ločitvijo Cerkve in države (1906). Modernistični tok v teologiji je hotel cerkveni nauk uskladiti s kritičnimi zahtevami modernega časa, npr. z evolucionizmom. V Franciji je npr. ekseget Alfred Loisy zagovarjal biblično kritiko, ki jo je uvajala liberalna protestantska teologija. Papež Pij X. je odklanjal in obsodil takšna stališča ter za cerkvene službe vpeljal obvezno antimodernistično prisego.

Cerkvene in duhovne razmere so bile v času njegovega rojstva zaznamovane z ločitvijo Cerkve in države.

V letih 1923–1930 je Lefebvre študiral teologijo in filozofijo na papeški univerzi Gregoriani v Rimu. Stanoval je v tamkajšnjem francoskem semenišču. Ravnatelj semenišča je bil p. Le Floch, privrženec skrajno desne rojalistične skupine Francoska akcija (Action Française). To smer je ustanovil Charles Maurras (u. 1952), zagovornik integralizma in nasprotnik krščanske demokracije. Papež Pij X. je bil Maurrasu hvaležen, da je napadal demokracijo, ki sta jo takrat propagirala proticerkvena parlamenta Francije in Italije.

V tem duhovnem ozračju se je oblikoval Lefebvre in bil leta 1929 v domači škofiji Lille posvečen za duhovnika. Kot spiritanec, tj. član kongregacije Svetega Duha (Congregatio Sancti Spiritus), je 1931 odšel v misijone v francosko ekvatorialno Afriko (Gabon in Senegal). Leta 1948 ga je papež imenoval za apostolskega delegata za francosko govoreče afriške dežele. Leta 1955 je postal prvi škof v Dakarju (Senegal). Leta 1962 se je vrnil v Francijo in postal škof v mestu Tulle.

Pet let je bil vrhovni predstojnik kongregacije Svetega Duha. V tej vlogi se je udeležil 2. vatikanskega koncila. Iz razočaranja nad potekom koncila je skupaj s še 300 koncilskimi očeti (število vseh koncilskih očetov je bilo ok. 2860) ustanovil skupino konservativnih škofov (Coetus internationalis patrum), ki si je zastavila nalogo, da brani pravi katoliški nauk in se ogradi od progresivnih novotarij. Sestavljali so jo pretežno škofje iz Italije, Španije in Amerike. 

Iz razočaranja nad potekom koncila je skupaj s še 300 koncilskimi očeti ustanovil skupino konservativnih škofov (Coetus internationalis patrum).

Kot dejaven član te skupine se je med koncilom večkrat javil k besedi, in sicer 1963/64 proti nauku o zbornosti, tj. soodgovornosti škofov, in 1965 proti odloku o verski svobodi. Odklanjal je tudi ekumenizem in liturgično reformo. Prišel je do prepričanja, da se je med koncilom zgodil »prevrat«, ki so ga izpeljali nekateri evropski škofi in kardinali v imenu progresivnih krogov v Cerkvi.

Ustanovitev in širjenje Duhovniške bratovščine sv. Pija X. ter razkol 1988

Da bi bogoslovcem omogočil predkoncilsko duhovniško vzgojo in izobrazbo, je nadškof Lefebvre v Fribourgu (Švica) ustanovil Duhovniško bratovščino sv. Pija X., ki jo je 1970 cerkvenopravno potrdil krajevni škof, a je dovoljenje čez pet let umaknil. Poleg tega je leta 1970 ustanovil semenišče v Ecône (kanton Wallis), ki je bilo hkrati noviciat bratovščine. Leta 1973 je poslopja brez škofovega dovoljenja razširil, da je lahko zagotovil prostor ok. sto bogoslovcem. Ni se strinjal s prenovo bogoslužja, ki jo je uvedel misal Pavla VI. (1970).

Vatikan je poslal v Švico komisijo kardinalov, ki je preverjala dogajanje v Ecône. Kljub temu je Lefebvre 1976 brez papeževega dovoljenja posvetil trinajst diakonov in trinajst duhovnikov. Sledila je prepoved opravljanja škofovskih opravil (suspenz).

Lefebvre je 1976 brez papeževega dovoljenja posvetil trinajst diakonov in trinajst duhovnikov.

Takšna nedovoljena posvečenja so bila odtlej vsako leto vse do 1988. Članstvo bratovščine se je do tega leta močno okrepilo, tako da je štela že 200 duhovnikov, 80 redovnic in 35 laiških bratov. Somišljeniki in privrženci so prihajali iz Francije, Italije, Nemčije, ZDA in od drugod. Nastajala je nekakšna »Cerkev od spodaj« z lastnimi cerkvami, kapelami, semenišči in šolami. Bratovščina se je vedno bolj zapirala v svoj svet. O tem pričajo cele police publikacij o »verski svobodi«, »novem obredu maše« in »prostozidarjih v Cerkvi«.

Leta 1983 je nadškof vodstvo bratovščine prepustil generalnemu predstojniku Franzu Schmidbergerju. Čeprav si je Vatikan močno prizadeval, da bi se bratovščina spet vključila v katoliško občestvo, se to ni zgodilo. Junija 1988 je nadškof Lefebvre, znova brez papeževega dovoljenja, posvetil štiri škofe. To so bili Bernhard Fellay, Bernard Tissier, Richard Williamson in Alphonse de Galarreta. S tem je bil izvršen cerkveni razkol. Nadškofa Lefebvra, soposvečevalca in štiri novoposvečene škofe je zadelo vnaprej izrečeno (samodejno) izobčenje (excommunicatio latae sententiae) po kanonu 1364, § 1.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Communio (3/2026).