Živahne, jasne oči šolarjev so spajale otroško brezskrbnost z napetostjo pred »dogodkom«. Na migljaj so se umirili in v urejenih vrstah kot eden deklamirali vzvišeno slovensko besedilo, pozdravili goste, vmes pa peli z žarom in ubranostjo, ki presega povprečne otroške pevske zbore po Sloveniji. Nazadnje so se zahvalili »gospodični« za dovoljenje, da smejo sesti, in mirno sledili dogajanju, ki je poslej teklo med odraslimi.

Če kdaj, je človek ob takem dogajanju začutil, kaj pomeni biti ukoreninjen: vedeti, kdo si, kaj si, od kod prihajaš.

Njihovi učitelji so bili rojeni »na tujem«, njihovi stari starši pa so takrat pod Južnim križem živeli že 60 let. Če kdaj, je človek ob takem dogajanju začutil, kaj pomeni biti ukoreninjen: vedeti, kdo si, kaj si, od kod prihajaš. Doživetje ni bilo presunljivo le zato, ker je bilo tako lépo v zunanjem smislu, pač pa je izžarevalo tudi neko temeljno življenjsko naravnanost. Dediščina se zaradi birokratske rabe morda zdi že izvotljen pojem, a težko z drugo besedo označimo nakopičeno modrost neke civilizacije, nekega naroda, neke slovenske skupnosti kjerkoli po svetu. To je tista dediščina, zaradi katere, če jo ponotranjiš, lahko stojiš trdno in nisi nemočna igrača interesov ali ideologij v navzkrižnem življenjskem pišu.

Na naslednjih straneh objavljamo pogovor z Mirjam Oblak iz Argentine. V sebi združuje celo vrsto odličnih prvin, zaradi katerih je eden od stebrov tamkajšnje slovenske skupnosti. Čas, ko so v večnost odhajali velikani prve generacije beguncev, se šteje že v desetletjih. Širšemu slovenskemu prostoru ostajajo nepoznani. To ni le krivica do njih, pač pa tudi simptom za stanje slovenskega duha, ki se nam utegne še otepati. Njihovi nasledniki prav tako nimajo primernega mesta v slovenski javnosti in prav tako ne preštevajo neskončnega niza ur, ki jih dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom podarjajo skupnosti, da ohranja živost.

Kot vsakemu organizmu, naj bo še tako trdoživ, se tudi slovenski skupnosti v Argentini pozna osem naloženih križev.

Kot vsakemu organizmu, naj bo še tako trdoživ, se tudi slovenski skupnosti v Argentini pozna osem naloženih križev. Ker je Mirjam človek, ki je ogromen delež svojih življenjski moči usmerila v delo za svoje rojake v Argentini in torej ni nekdo, ki bi pamet solil od zunaj, smo si jo drznili vprašati tudi glede prihodnosti. Dobro vemo, da življenje ne prizanaša in tako so se z leti mnoge slovenske skupnosti – ne glede na nekdanjo mogočnost – izgubile v večinskem svetu. Njen odgovor ni prazen optimizem, prav tako ne defetistična črnogledost. Njena stvarna misel nalaga odgovornost vsakomur od nas: »Prepričana sem, da bomo obstali, dokler bomo to sami hoteli – dokler bomo čutili notranjo odgovornost do svoje identitete in jo živeli v vsakdanjem življenju.«

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (03/2026).