Mirjam, odraščali ste v Argentini v slovenski družini. Kako se spominjate svojega otroštva in mladosti? Kako je bilo odraščati med slovensko tradicijo in argentinskim okoljem?

Moje otroštvo in mladost sta bila že od samega začetka zaznamovana z življenjem med dvema kulturama. Odraščala sem v Argentini, vendar v slovenski družini, kjer so bili jezik, tradicija in krščanske vrednote živi del vsakdana ter so mi že zelo zgodaj dali trden občutek pripadnosti in doma. Slovenska kultura me je spremljala predvsem skozi družino in skupnost – v veri, šolanju, pesmi, praznovanjih in skupnih trenutkih, ki so me neprestano povezovali s koreninami.

Zunaj doma pa me je objemal argentinski vsakdan – šola, prijatelji, ulice, ritem življenja in odprtost ljudi. Tako sem že zelo zgodaj začela živeti med dvema svetovoma, ki sta se v meni naravno prepletala in me postopoma oblikovala. Ta razpetost je bila pogosto lepa in bogata, včasih pa tudi zahtevna, saj je terjala veliko prilagajanja, razumevanja in notranjega ravnotežja.

Že zelo zgodaj sem začela živeti med dvema svetovoma, ki sta se v meni naravno prepletala in me postopoma oblikovala.

Česa vas je naučilo življenje med dvema kulturama?

Kljub vsem izzivom sem globoko hvaležna za takšno otroštvo in mladost. Prav življenje med slovensko tradicijo in argentinskim okoljem me je naučilo poslušati, sprejemati drugačnost in graditi mostove med ljudmi. Danes čutim, da me ta dvojnost ne razdvaja, temveč bogati – daje mi širino, občutljivost in globoko spoštovanje do obeh svetov, ki ju nosim v sebi.

Ta izkušnja je postala temelj moje identitete. Ni me razdelila, temveč me je obogatila in utrdila, ter mi dala notranjo gotovost, ki jo danes nosim s seboj s spoštovanjem, ljubeznijo in iskreno hvaležnostjo.

Vaš oče Tone Oblak se je leta 1933 rodil v vasi Vrbljene. Med drugo svetovno vojno je bila njegova družina hudo preizkušena. Dedka so odpeljali v koncentracijsko taborišče Rab, partizani pa so umorili dva njegova brata. Po vojni se je družina zaradi grožnje likvidacije umaknila na Vetrinjsko polje. Kako so leta v begunstvu zaznamovala vašega očeta in njegovo življenjsko pot?

Leta begunstva so mojega očeta globoko zaznamovala in oblikovala njegovo življenjsko pot. Že zelo zgodaj se je soočil z izgubo, strahom in krivico, ki so v njem pustili trajno sled. O teh izkušnjah ni veliko govoril, a so se jasno odražale v njegovem odnosu do življenja in ljudi.

Pomemben temelj so mu bili tudi starši, ki so kljub hudim preizkušnjam ohranili vero, pokončnost in človeško dostojanstvo. Njihov življenjski zgled je bil zanj prva in najpomembnejša šola vrednot.

Mirjam s starši, bratom Tonijem in sestrama Heleno in Lučko. V ozadju vidimo slikarsko delo očeta Toneta Oblaka. FOTO: Osebni arhiv

V avstrijskih taboriščih so pomembno vlogo odigrali tudi duhovniki salezijanci, ki so bili steber skupnosti. Njihova vloga je bila izrazito vzgojna – mladim so dajali strukturo, smisel in upanje ter skrbeli za vzgojo, vero in slovensko besedo. Prav zaradi njih begunstvo ni bilo le čas izgube, temveč tudi čas rasti in oblikovanja. Te vrednote je moj oče nosil s seboj vse življenje in jih s tihim zgledom prenašal tudi na svojo družino.

Kako ga je čas begunstva oblikoval?

Ata mi večkrat pravi, da so v taboriščih dobili prvo trdno podlago za organizirano delo ter za verske in narodne vrednote. Ko je prišel čas odhoda, si je vsak prizadeval ostati povezan s prijatelji, s katerimi so si delili beg, solze in molitev. »Argentinski čudež,« o katerem se danes toliko govori, po njegovih besedah ni naključje. Rodil se je iz skupne preizkušnje, povezanosti in vere, ki jih je življenje v taboriščih utrdilo in pripravilo za novo življenje v Argentini. Posebej poudarja, da brez duhovnikov in predanih idealistov do tega ne bi prišlo. Prav njihova požrtvovalnost, marljivo in nesebično delo so omogočili, da je slovenska skupnost v Argentini nastala, se ohranila in živi še danes.

Kasneje se je njegova družina izselila v Argentino. Kako se vaš oče spominja prihoda in prvih let na novi celini?

Ata mi je pripovedoval, da je njegov oče sprva razmišljal o odhodu v Severno Ameriko, v Denver, kjer je kot mlad fant že delal. A moj ata z brati in sestrami ga je naposled prepričal, da je bila Argentina prava izbira, saj se je tja odpravljala večina njihovih znancev in mladinskih prijateljev.

»Argentinski čudež,« o katerem se danes toliko govori, po atovih besedah ni naključje

Čeprav je bila Avstrija za slovenske begunce že tujina, so tam še vedno čutili nekaj domačega – v stikih s Korošci, v Celovcu, ob Dravi in med tirolskimi gorami, pa tudi v skupnem taboriščnem življenju, ki jih je povezovalo. Argentina pa se jim je razkrila kot resnično nova, drugačna dežela: z novim jezikom, navadami, podnebjem in temperamentom ljudi, ki so zahtevali pogum in odprto srce.