Levico, ki neusmiljeno in trdo vlada, je zagrabila panika, da bo 22. marca njene oblasti konec. Ne gre ji toliko za vladanje kot brezobzirno bogatenje, ki ga izvajajo zelo prefinjeno. Oblast imajo namreč v rokah najbogatejši državljani, ki se skrivajo za parolami revolucionarnega levičarstva. Nikoli v zgodovini še ni bilo tako jasno, da to pomeni laž in krajo. Srednji razred je praktično uničen. Vse bolj revni državljani so zato srečni, če dobijo božičnico, da zvišajo najnižjo plačo. Ne vidijo pa, da so jim dvakrat toliko ukradli z vedno novimi davki, zlasti pa visokimi cenami hrane in elektrike oziroma energije. To pomeni, da so najbolj prikrajšani upokojenci, za katere sta preprosta hrana in toplota bistvo življenja.

Oblast imajo v rokah najbogatejši državljani, ki se skrivajo za parolami revolucionarnega levičarstva.

Na posredno vladno krajo, laž in zastraševanje so preprosti ljudje zelo občutljivi. Še zlasti radi nasedejo na sladke hinavske besede in drobtinice z bogatinove mize. Za grožnje, ki jih vlada ne skriva, da bo, če bo ostala na oblasti, tako zvišala davek na nepremičnine, da jih bodo morali mnogi prodati, nočejo ne slišati in še manj verjeti. Prav zaradi hinavskega pristopa do slovenske revščine ni jasno, ali bo sedanja vladna koalicija premagana. Mora biti, ker sicer Slovenije in Slovencev ne bo več. Skupaj z bogatimi Slovenci bodo vladali bogati Belgrajčani, ki imajo že sedaj glavno besedo. Za božične praznike so sredi Ljubljane prepovedali slovensko glasbo, ki jo izvajajo »frajtonarice«.

Vsakemu razgledanemu državljanu je jasno, da lahko na prihodnjih volitvah odigrajo glavno vlogo slovenski katoličani. Še zlasti oni, ki znajo misliti z lastno glavo, ki imajo ponos in resnično vero. In seveda tudi občutek odgovornosti do lastnega naroda. Tega se zavedajo tudi vladajoči in poizkušajo vse mogoče. Tako zaradi poraza na referendumu o državni pomoči pri samomoru, s čimer so se hoteli rešiti bolnih in ostarelih revežev, tožijo na Vrhovnem sodišču Cerkev. Ker je storila zgolj in samo tisto, zaradi česar se lahko imenuje Katoliška Cerkev. Zaradi ločitve cerkve od države in, ker se ni prijavila kot volilni propagandist, bi namreč morala biti tiho ali podpirati aktualno vlado. Norost! Seveda bi levi tako tožbo v vsaki normalni državi zgubili. Ne pa v Sloveniji, kjer stara partija s Kučanom na čelu, ki Katoliško Cerkev še posebno sovraži, sodišče popolnoma obvlada. Ravno včeraj nekoga, sicer vrhunskega pravnika, niso izvolili za ustavnega sodnika, ker ni bil za splav kot nekaj vsakdanjega in navadnega. Katoličani od takšnega ustavnega sodišča nimamo česa pričakovati.

Vsakemu razgledanemu državljanu je jasno, da lahko na prihodnjih volitvah odigrajo glavno vlogo slovenski katoličani.

Sodne obravnave proti Katoliški Cerkvi do volitev verjetno ne bo. Če bi bila, bi bil to alarm, saj bi bilo jasno, da so preskočili prejšnje sodne vloge in da nas hočejo uničiti. Trenutno gre predvsem za strašenje. Pomembno je, da vodstvo Cerkve temu ne nasede. Sedanja vlada, zlasti ministrica za kulturo, znana je po svojih romanjih na partijsko spominsko svetišče Čebine, nikoli ni skrivala sovraštva do Cerkve. Že takoj po nastopu vlade je finančno udarila po duhovnikih. Denar za obnavljanje cerkva, ki so praktično naši edini kulturni spomeniki, ji je šel grozno težko iz rok. Stalno poslušamo, kako Katoliška Cerkev izčrpava državo, da ne plačuje davkov, kar je laž, omejiti hočejo zvonjenje … Ni se mogoče znebiti vtisa, da ji posebno zameri, ker je bila ključna za zrušitev komunizma. Brez enoglasne podpore katoličanov samostojne Slovenije ne bi bilo. Spomnimo se, kako se je takrat angažiral nadškof Šuštar, kako je pomagal Vatikan. Lansko leto je bila Nova Gorica skupaj s staro evropsko mesto kulture. Organizatorji, ki jih je postavila ministrica za kulturo, so iz ideoloških vzrokov bojkotirali najpomembnejši kulturnozgodovinski spomenik samostan Kostanjevica z grobnico francoskih kraljev.

Slovenska cerkev se mora vključiti v ene ključnih volitev po osamosvojitvi. Povedati mora jasno in glasno, kaj je prav in moralno in kaj narobe. Hkrati pa tudi spomniti slovenske katoličane, da so pred svojimi rojaki in Bogom dolžni skrbeti za svoj narod. To ni klerikalizem, to je izstopajoča tradicija slovenskega katolicizma, ko je pomenilo biti dober katoličan hkrati tudi zvest in odgovoren Slovenec in obratno. Tako sta nas učila A. M. Slomšek in L. Ehrlich, po zaslugi katerih smo Slovenci stali in obstali.

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (03/2026).