Misijonar Janez Krmelj na Madagaskarju med najbolj revnimi

Ko govorimo o misijonih na Madagaskarju, najprej pomislimo na Pedra Opeko, a na četrtem največjem otoku na svetu, ki po površini meri več kot 430 km², misijonari šest slovenskih misijonarjev, pet duhovnikov in redovnica. Na skrajnem jugovzhodu otoka, med ljudstvom Antešaki, kamor ne letijo letala in ne vozijo vlaki, kjer je zaradi pogostih ciklonov in izgube pridelka lakota neizprosna, zaradi roparskih tolp pa območje velja za eno najbolj nevarnih na afriški celini, deluje duhovnik Janez Krmelj. Gospod Krmelj, že skoraj štiri desetletja ste na Madagaskarju, pa – kar se tiče pojavnosti v katoliških medijih – komaj vemo za vas. Se vam kdaj zdi, da ste v senci Pedra Opeke? Oh, ne! Opeka je karizmatičen, midva se dobro razumeva, veliko mi pomaga. Čeprav nikoli nisva delala na istem misijonu, sva ves čas povezana. Brez njega bi bilo moje delo še mnogo težje. Vas je on povabil na Madagaskar? To pa ne! Bil sem kaplan v Kranju, z župnikom sva v gozdu napravljala drva in k nama se je pripeljal lazarist France Buh. »Ti si taprav. Z menoj boš šel na Madagaskar,« mi je rekel. Sploh nisem vedel, kdo je. Šele kasneje je povedal, da je pri škofu izvedel, da je kranjski kaplan že pred posvečenjem – in potem še kdaj – izrazil željo, da bi šel v misijone. Zakaj misijoni? Že pred 40 leti je bilo doma veliko »duhovnih potreb«. Od malih nog, ko smo brali Zamorčka v Ognjišču, so me zanimala druga ljudstva in govoril sem, da jim bom šel pomagat. Pozneje je želja ugasnila. Doma smo imeli kmetijo, bil sem najstarejši sin in računali so name, da jo bom prevzel. Zato sem tudi naredil veterinarsko šolo in študiral agronomijo. Težke preizkušnje na služenju vojaškega roka, ki so me pripeljale na rob smisla življenja in sem ob spraševanjih: »Kje si zdaj, moj Bog?«, lahko rečem kar prek »mističnih doživetij« prejel dokaze, da Bog je, pa so me pripeljale na pot duhovništva in misijonov. Lahko opišete kakšno mistično doživetje? (premislek) Ko sem prišel predčasno s služenja vojaškega roka, bilo je točno na moj rojstni dan, sem staršem povedal, da bom šel v semenišče. Pričakoval sem nasprotovanje, mamin jok, zgodilo pa se je ravno nasprotno: mama je bila vesela, oče pa je rekel: »Samo, da mi ne boš delal sramote.« A v sebi nisem bil miren, noči sem prebedel v solzah in razmišljanju, ali se bom lahko odpovedal otrokom, spopadal sem se z željo po družini. Nekega večera, bilo je že v semenišču, se je med molitvijo pred mene spuščal velik črn križ, zaslišal sem glas: »Tebi je namenjen, stegni roko!« Stegnil sem roko in v dlani sem imel majhen, lesketajoč se križec. Vedel sem, da je to znamenje zame, naj ne bom boječ, naj se ne bojim. »Odpri roke in srce in rodilo se bo nepričakovano.« Naslednje jutro sem šel škofu povedat željo, da bi šel rad v misijone. Kakšni so vaši prvi spomini na Madagaskar? Ob mojem prihodu v misijone je bilo na Madagaskarju 23 Slovencev: duhovniki, sestre, laiki, vodili so več misijonov. Začel sem na misijonu na otoku Matanga, vodil ga je Janko Slabe. Učil me je malgaščine in uvajal v malgaško kulturo in navade. »Janez, imej ušesa kot zajec. Poslušaj,« mi je govoril. Ko sva bila med ljudmi – in to je bilo tako rekoč ves čas – z menoj ni spregovoril besede slovensko. Imel je trd način učenja, a danes sem mu hvaležen. Iz prvih dni se najbolj spominjam, kako začuden sem bil, ko sem videl preprostost teh črnih ljudi. Takoj sem vedel, da sem na pravem kraju, da bom pomagal. Malgaši so mi ukradli srce (nasmeh). Do leta 2006, ko sem začel postavljati nov misijon, sem bil po več let še v misijonih Ranomena in Midongy, vedno med najbolj revnimi. Zakaj ste pred 17 leti začeli z novim misijonom? Na misijonu v Ranomeni sem imel sobote proste in imel sem čas za obisk oddaljenega podeželja. Območje uradno zajema okrog 70 tisoč ljudi, verjetno pa jih je še mnogo več, rojstnih listov nimajo. Do prve bolnišnice ali šole je 30 kilometrov, kar je takrat za tiste razmere brez cest in prevoznih sredstev pomenilo 13 in več ur hoje, do glavnega mesta pa je 900 km. Pedru Opeki sem povedal, da veliko porodnic umre na poti v bolnišnico, da umirajo otroci … Vprašal me je, kaj potrebujem, in odgovoril sem, da za začetek bagre, da naredimo cesto. Tako smo začeli. Kjer je danes misijon z 18 zidanimi zgradbami, ni bilo ničesar – samo studenec, voda, to me je potegnilo, da sem začel tam. Kaj imate v teh »misijonskih zgradbah«? So to cerkev, stanovanjske hiše? (nasmeh) Ko sem prišel, sem si s pomočjo domačinov zgradil leseno barako – moje edine obiskovalke so bile miši. Sredi ničesar smo začeli z gradnjo porodnišnice in bolnišnice, za to je bila največja potreba. Območje je bilo odrezano od sveta, ljudje nepismeni. Zgodilo se je namreč, da bi moral imeti v nedeljo mašo, pa sem jo odpovedal, ker sem moral odpeljati porodnico ali umirajočega otroka v oddaljen misijon – reševanje življenja odtehta mašo. Brez pomoči Opeke ne bi šlo, večino, kar smo zgradili, je njegova pomoč in darovi dobrih ljudi, največ iz Slovenije. Opeka nam je pomagal tudi z zdravstvenimi delavci in učitelji, ko smo zgradili še šolska poslopja. Z zdravstvom oskrbujemo široko območje, v izobraževanje, tudi s srednjo poklicno šolo smo začeli, je vključenih blizu tisoč otrok. Imamo 38 učiteljev, v glavnem prihajajo z Visoke planote, kjer je šolstvo že dolgo razvito. Letos bomo imeli prve maturante. 18 zgradb, ki sem jih omenil, je za zdravstvo in šolstvo, v njih bivajo tudi zaposleni z družinami. Župnišča še nimam, tudi cerkvica je še bolj »improvizirana«. Kakšno je torej vaše mesto na misijonu – ste direktor, duhovnik, vzgojitelj? Moje poslanstvo je pomagati vsakemu človeku. Živim med njimi, delam z njimi, z njimi in zanje molim. Pričujem z zgledom. Pri vsem, kar delam, sem v stiku z ljudmi, povsod imam priložnost za pastoralo. Ko na primer v bolnišnici nekomu podelim bolniško maziljenje, to opazijo drugi. Bog vstopi v njihovo sredino, vedno sem ganjen nad Božjimi posegi. Seveda pa se obrnejo name ob vsaki težavi – tudi ko se pokvari kakšen aparat in skupaj iščemo rešitve. Seveda je moja naloga, da iščem sredstva za obratovanje ustanov. Sicer pa je moje načelo pomagati vsem, ki prosijo za pomoč. Ko je težko obdobje pomanjkanja, se še bolj obračajo na nas. Še vedno velja miselnost, da bo beli človek pomagal. In še to velja: reveža moraš poiskati, umirajoč od lakote nikoli ne bo prosil. Je še veliko lačnih? Večino svojega življenja so lačni, živijo iz rok v usta. Ko udari ciklon, kar se zgodi tudi večkrat na leto, pa je revščina tako velika, da si ne morejo privoščiti niti soli. Domačini se ukvarjajo s poljedelstvom, gojijo riž, manioko in sladek krompir. Večji del leta se preživljajo z maniokom, to je gomolj, podoben kostanju. Stebla rastline so precej visoka in pride ciklon, jih podre, gomolj zgnije, pridelek je uničen. Želodec pa tega ne ve, morajo jesti za preživetje. Domačini imajo pregovor, da je bolje umreti jutri kot danes. Od tistih, ki imajo, si izposodijo mernik riža, vrniti morajo dva. Za ves dan dela zaslužijo evro in pol. Kdor obogati, hitro otopi. Najhujša kriza, najhujše zlo v teh krajih je otopelost. Kako pa nekdo obogati? Trgovci, na primer, njih cikloni ne prizadenejo. Ali tisti, ki imajo živino – v času lakote prodajo živino. Včasih so imeli na vasi več živine, a so jo pokradli težki lopovi. Čredo odženejo in prodajo drugam. Vse pokradejo na silo: vdrejo z orožjem, ustrelijo nekaj strelov v zrak, ljudje se bojijo za življenje in prepustijo čredo ali premoženje. Tudi mene so že nekajkrat napadli; nekoč, stal sem sredi riževega polja, do kolen v vodi, so zakriti in razcapani pritekli do mene, nikjer ni bilo nikogar drugega. Gotove smrti me je rešil križec na prsih, rekel sem, da sem duhovnik in da grem od molitve. Obrnili so se in odšli. V šoli imamo zaposlenega varnostnika, je eden od ključnih ljudi, saj so tolpe tako drzne, da poskušajo sabotirati delo misijona. Varnostnik je vedno domačin, pozna miselnost, zna pogasiti razgrete strasti in preprečiti napade. Vi ste v času epidemije začeli z novo dejavnostjo, gojenjem kafrovca … Območje je zimzeleno, če ne bi bilo naravnih ujm, bi rastline dobro uspevale. Že pred desetletjem smo začeli saditi klinčke, dobro gredo v prodajo; začeli smo gojiti tudi vaniljo, poper in cimet. Poskusil sem tudi z družinskim ribogojništvom, da bi družine imele dovolj hrane z beljakovinami, ker teh primanjkuje, to vpliva tudi na zdravje. Med epidemijo, ko se je ves svet ustavil, je naš predsednik stvari vzel v svoje roke: zbral je zeliščarje in naredil načrt gojenja zdravilnih rastlin. Pripravljali so zdravilne čaje, kafrovec nas je, to lahko rečem, reševal. Pa so ljudje pripravljeni delati? Delajo, ampak razvoj ni šel naprej od lopate. Še vedno štihajo zemljo, niti pluga ne poznajo. Ravnin ni, razen umetno narejenih riževih polj; mi smo v bregovih, vprege ni. Zelo morajo delati, da kaj zaslužijo. Ljudje so pridni, ampak koliko človek naredi z lopato, pa vemo iz naše zgodovine. Zato je pomembno, da gredo otroci v šolo, zato tako poudarjamo izobrazbo. Kakšna pa je vera Malgašev? Odkar sem na Madagaskarju, živim med ljudstvom Antešaki. Gre za kulturo, ki jo goji pleme. Verujejo v enega Boga, Stvarnika vsega; Antešakom nihče ne bo iz glave izbil Boga, so trdni v veri, globoko ukoreninjeni. Tudi politiki, na primer, začenjajo svoje govore z Bogom. Verujejo v posmrtno življenje, v duhove pokojnih. Skratka starozavezna miselnost, ki je dobra podlaga za oznanilo evangelija, za oznanilo Jezusa Kristusa. Na območju našega misijona je 3 odstotke katoličanov. Oznanilo odrešenja se širi po ljudeh – ko nas vidijo, da molimo, da se zbiramo pri maši, me povabijo v svojo vas. Koliko pa je še vraževerja? Veliko. Nikoli ga ne bomo »iztrebili«, ga niti ne poskušamo. V stiski se obračajo k vračem, kličejo duhove in podobno. V stiski človek naredi vse, da bi potolažil dušo, zato je vračev zelo veliko. Pri našem delu na misijonu nikoli ne vprašamo po veri, ne vprašamo, kdo je sprejel evangelij ali kdo je krščen – nihče nima privilegijev, za nas je pomemben vsak človek. Sam delam s šolskim in zdravstvenim kadrom, tudi na duhovni ravni, a za službo vera ni pogoj. Čeprav sem kot duhovnik – misijonar v prvi vrsti oznanjevalec, med njimi ne delam »propagande« za svojo vero. Vem pa, da opazijo, kaj je podstat za moje delo med njimi. Kaj bi se lahko Zahod naučil od Antešakov? Veliko. Skromnosti, učljivosti, hvaležnosti. Čeprav ne pričakujem zahvale, saj so vsa sredstva, ki jih delim z njimi, dar dobrih ljudi, so Malgaši izjemno hvaležno ljudstvo. Otrok dobi piškot in ga brez besed razdeli na tri ali štiri dele. Pa srečevanja, vzeti si čas za bližnjega, obisk. Znajo se veseliti. Ob večerih se obiščejo – nikoli se ne najavijo, kar je na mizi, je od vseh, če je to za vsakega ena žlica, je pa ena žlica. Vedno je prostor za vse, pa čeprav na tleh. Boste za vedno ostali na Madagaskarju? Zaenkrat o vrnitvi ne razmišljam. Prihajam na dve leti na dopust, da si uredim dokumente, da po prebolenih malarijah in drugih boleznih naredim zdravniški pregled – hvaležen sem dr. Metki Zorc in Medicorju za skrb, letos (2024, op. ur.) so mi naredili v Izoli kar težak poseg na srcu. Zdaj sem dobro, zdrav. Na misijonu se čutim »potreben« in nič ne kaže, da bi dobil kakšno duhovniško pomoč iz Slovenije. Hvaležen pa sem vsem skupinam in posameznikom, ki pridejo pomagat za določen čas – letos smo imeli že pet skupin prostovoljcev iz Slovenije, med njimi zakonca, oba kirurga s šestimi otroki, veliko sta pomagala. Če lahko izkoristim priliko, bi se vsem zahvalil, tudi vsem dobrim ljudem, ki darujejo. Brez pomoči iz Slovenije ne bi mogli delati. Kako bi se zahvalili v malgaščini? Vita ny alima! Pozdrav, ki je v bistvu veselje, prihaja z visoke planote, kjer je življenje vsak dan ogroženo, pomeni pa: Hvala Bogu, preživeli smo noč.

Misijonar Janez Krmelj na Madagaskarju med najbolj revnimi

Misijonar Janez Krmelj na Madagaskarju med najbolj revnimi

Gospod Krmelj, že skoraj štiri desetletja ste na Madagaskarju, pa – kar se tiče pojavnosti v katoliških medijih – komaj vemo za vas. Se vam kdaj zdi, da ste v senci Pedra Opeke?

Vas je on povabil na Madagaskar?

V Polhovem Gradcu pri otroški božičnici voščili misijonarjem na Madagaskarju

Zakonca zdravnika s šestimi otroki na misijon na Madagaskar [VIDEO, FOTO]

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.