Zunaj skače počitniški otrok. Vsak hip je drugje: dela, igra se, vozi se s kolesom, raziskuje, bere in seveda se tu in tam prilepi na zaslon ali zaslonček. Veliko gibanja, veliko sonca, veliko domislic, veliko želja, četudi samo za prvim vogalom doma. Narava ga je posrkala vase in ga uči tako, da sploh ne ve, da se uči. To ima najraje.

Vendar je za njim naporno šolsko leto. Leto prizadevanja, da bi sedel za mizo, delal naloge in se učil. Leto strahov, utrujenosti, obupovanja, odpora, pa tudi leto zagnanosti in navdušenja nad širokimi obzorji novega znanja. Zdaj je na zasluženih počitnicah, ker je dal od sebe vse, kar je mogel. S širokim nasmehom je pokazal spričevalo sorodnikom.

Podobno šolsko leto je za mnogimi starši, zlasti mamami. Nekatere so proti svoji volji postale v veliki meri učiteljice svojih otrok, druge so se za to odločile že prej. Poleg vsega drugega dela so učenca spodbujale, spremljale in priganjale. Skušale so biti potrpežljive, iznajdljive, pre...