Na malem odru ljubljanske Drame je bila 6. novembra premiera britanskega gledališčnika Duncata Macmillana Vse sijajne stvari. Delo je domiselno prevedel in odlično upodobil Uroš Fürst, režiserka pa je izjemna Nataša Barbara Gračner. Gre namreč za tvegan poskus, kako občinstvo vključiti v igro, da postane tudi soustvarjalec drame. Avtor se je domislil, da gledalci na povabilo izrekajo ideje, dogodke in reči, ki »sijejo« v človeškem življenju, ga tolažijo in mu dajo upanja. Igralec je besede, napisane na kartončkih, razdelil med gledalce. Nekatere gledalce je med igro celo povabil na scensko prizorišče in improviziral pogovor. Tako so tudi intuitivno izbrane osebe postale »sijajne stvari«.

Če izvedba same drame vabi k lahkotnejši predstavitvi, pa je vsebina gledališkega dela pretresljiva in se v njej marsikdo lahko prepozna. Gre namreč za spomine moškega, ki se ga ob spominu na materine depresije polašča žalost, potrtost, kakršna je vodila v poskuse samomora, ki mu...