Po koncu študija sem se odločil, da bom delal zase in ne za druge. Kot študent sem prek servisa pisal računalniške programe in hitro spoznal, da se moje delo prodaja za nekajkratnik zneska, ki sem ga prejel jaz. Zdelo se mi je, da imam v rokah ključ do uspeha.

Toda v podjetništvo sem vstopil kot produkt slovenske državne šole in mladinskih medijev – prepričan, da je pravo delo le tisto za tekočim trakom. Dihal sem etiko hlapca Jerneja in v svoji glavi rušil Betajnove ter asfaltiral klanec siromakov. Ni šlo, ker tako ne gre. Potreboval sem leta terapije samostojnega življenja v tujini, da sem spoznal, da je lastništvo predvsem odgovornost – in si priznal, da te tedaj nisem premogel. Moja nezrelost je bila moja šola. Eksperimentiranje vladnih amaterskih revolucionarjev na živih ljudeh, z nič dnevi delovne dobe in brez da bi zasebno podjetje kdaj videli od znotraj, pa bo kolektivna šola za vse nas.

Podjetje vedno zraste iz peščice ljudi, ki verjamejo v idejo in so zanjo pripravljeni dati ...