Od tam sem se obrnil proti vzhodu in se, kolikor so me noge nesle, pognal proti Kočevskemu rogu, kjer sem se ustavil ob breznu pod Macesnovo gorico, da bi z molitvijo umiril povišan telesni in čustveni utrip. Ni bilo prvič, da sem bil ob breznu s kolesom, a tokrat je bil razlog prav poseben. Odpravil sem se namreč takoj po tistem, ko se je v Evropskem parlamentu na zasedanju pristojnega odbora končala razprava o državljanski peticiji o ohranjanju spomina na žrtve komunizma v Sloveniji, ki jo je julija lani vložil prvopodpisani zgodovinar dr. Mitja Ferenc.

Spomnimo še enkrat, zakaj se je ta peticija sploh znašla pred evroposlanci. Sprožilec je bila odločitev sedanje vlade, ki je 16. maja lani na nočni dopisni seji v času spominske slovesnosti na predvečer nacionalnega dneva spomina na žrtve komunizma ta spominski dan v nekakšni »antijanšistični«, dejansko pa obnovljeni totalitarni vnemi ukinila in tako zavestno vtrla sol v rane vseh tistih, ki želijo ohranjati spoštljiv