Zavetnik: salezijank; za srečen porod

Atributi: redovno oblačilo salezijank

Sveta Ivana Frančiška de Chantal (Šantalska), redovnica, goduje 12. decembra (oz. 12. avgusta)

Rodila se je leta 1572 v globoko verni plemiški družini v Dijonu. Dvajsetletna se je poročila z možem, ki jo je ljubil in spoštoval. Njun zakon je bil srečen, Ivana pa je vseskozi imela čut tudi za reveže, onemogle in bolnike; njen grad je imel poseben vhod in sprejemnico samo zanje. Prva hujša preizkušnja jo je doletela, ko ji je po osmih letih zakona mož nesrečno umrl in jo pustil samo s štirimi otroki. Začele so se vrstiti preizkušnje, Ivane pa niso strle, saj je še bolj skrbela za zapuščene reveže. Vsa se je posvetila molitvi in pokori; imela pa je vseskozi hude notranje preizkušnje. Njen duhovni vodja je postal sveti Frančišek Saleški. Po njegovih navodilih je ustanovila »red obiskanja« ali salezijank, kakor jih je imenovalo ljudstvo. 

»Zvestoba Bogu je v popolni vdanosti njegovi sveti volji, v prenašanju vsega, kar njegova dobrota dopušča v našem življenju, ter v izpolnjevanju vseh naših dolžnosti, še posebej molitve; z ljubeznijo in zaradi ljubezni. V molitvi se moramo z našim Gospodom Bogom pogovarjati zelo preprosto, po domače, mu povedati, kakšne so naše potrebe, pri tem pa ostati ubogljiv za vse, kar želi morda iz nas narediti. Moliti moramo z veliko ponižnostjo in zavestjo nepomembnosti pred Bogom. Na pomoč moramo poklicati Svetega Duha in našega dobrega angela ter potem ostati v božji navzočnosti, polni vere, da je v nas, bolj kot mi sami v sebi. Prav nič ni narobe, če molimo brez besed ali refleksije, kajti uspeh molitve ni odvisen ne od besed ne od proučevanja. Odvisen je zgolj od preprostega dvigovanja misli k Bogu; bolj ko so preproste in prečiščene, zanesljivejši je ta uspeh. Med molitvijo se nikoli ne smemo ustavljati pri svojih grehih. Misel na to, kako bi se pred Bogom opravičevali zanje, nas namreč samo raztresa.«

»Bila je polna vere in vse življenje so jo mučile skušnjave proti njej. Imela je toliko raznih skušnjav, da jo je pogled v lastno dušo osupnil kakor podoba pekla. Kljub vsemu trpljenju njen obraz nikoli ni izgubil vedrine in je neomajno ostala zvesta Bogu. Zato jo imam za najsvetejšo dušo, kar sem jih kdaj srečal.« (sv. Vincencij Pavelski)

»Mislim, da je še eno mučeništvo, mučeništvo ljubezni. Bog ohranja pri življenju svoje služabnike in služabnice, da se žrtvujejo za njegovo čast. Tako so mučenci in spoznavalci obenem. Mislim, da so hčere obiskanja poklicane za tako mučeništvo … Recite Bogu vedno ‘da’, pa ga boste doživljale. Božja ljubezen namreč zabode svoj meč v najbolj skrite globine duše in nas loči od nas samih … To mučeništvo traja od trenutka, ko se podarimo Bogu brez pridržka, pa do konca življenja. To velja samo za velikodušne osebe, ki v zvestobi božji ljubezni ničesar ne obdržijo zase.«