Pri spoprijemanju z notranjim neredom, kar je ena izmed pomembnih milosti postnega časa, nas s svojo izkušnjo lahko navdihne nizozemska Judinja Etty Hillesum (1914–1943). Proces notranje sanacije, kot ga je poimenovala, jo je pripeljal k osebnemu srečanju z Bogom in solidarnosti s svojim narodom.

Etty, živahna, nadarjena, vendar nestabilna mlada ženska, je gojila številne odnose, a nekateri med njimi so bili povsem neurejeni. Poleg tega se je pogosto znašla v velikih napetostih s starši. Teh »protislovnih sil« v nekem trenutku ni več zmogla, zato je odločno sklenila, da bo sestopila z »norega vlaka« svojega življenja in se odpravila na pot urejanja lastne notranjosti. Pri tem okopavanju svojega vrta je naletela na »zelo globok vodnjak« – ta je bil pri njej le drugo poimenovanje za Boga. »Nebo v meni ostaja tako široko kot nebo, ki se razprostira nad menoj. Verjamem v Boga in v ljudi. Postopoma lahko to izpovem brez lažnega sramu,« je zapisala leta 1942, dobro leto, preden...