Mačka in miš

Govori se, da sta bili nekdaj mačka in miš veliki prijateljici. Skupaj sta se sončili na morski obali, plezali po palmah in si delili kokosove orehe, tako da jih je miš grickala, mačka pa spila mleko, delili sta si banane in ananas, pa tudi kakšno muho je mačka kdaj ujela za miš. Njuno sožitje je bilo celo tako veliko, da je mačka dostikrat prenašala miš na svojem hrbtu in da sta radi skupaj zadremali po kosilu.

Nekega dne je mačka povedala miši, da bo naslednji dan velika zabava.

»Tam bo veliko jedače! Vrtelo se bo meso, rezal sir! In pijača bo tekla v potokih! Samo ena slaba novica je: zabava je na oni strani reke. Res ne vem, kako bova šli čez reko,« se je mačka zaskrbljeno obrnila proti široki reki.

»Ah, nič ne skrbi, čisto preprosto bo!« je vzkliknila miš. »Naredili si bova čoln!«

»Čoln? Iz česa?«

»Iz velikega kokosovega oreha! Prerezali ga bova na pol in se odpeljali čez reko,« je zmagoslavno rekla miš.

»Čudovita ideja, bravo, miš!« je bila mačka navdušena. »Kar takoj na delo!«

In že sta iz velikega kokosovega oreha naredili čoln. Dolgo sta zadovoljni opazovali svoje delo.

Naslednje jutro sta bili že navsezgodaj na obrežju, bili sta še tešč, saj ju je na oni strani brega čakala hrana in pijača.

»Tako, zdaj pa na pot!« je rekla miš.

»Tako je,« je rekla mačka.

In že sta odpluli.

Ko sta prišli že čez sredino reke, je miši zakrulilo v želodcu. Do druge strani je bilo še daleč. Zaželela si je kokosovega oreha. Pa je začela grizljati rob čolna. Tik preden sta prišli do brega na drugi strani, se je napol oglodan kokosov oreh prevrnil in čof! – obe sta padli v vodo.

Mačka je znala plavati in se je rešila na obrežje. Miš pa se je utapljala in je v obupu klicala mačko.

»Na pomoč, na pomoč! Reši me!«

Mačka je bila malce jezna na miš: »Zakaj si pa pogrizla najin čoln?«

»Lačna sem bila! Na pomoč, pomagaj mi!« je miš že skoraj utonila.

»Kaj mi daš, če te rešim?« jo je vprašala mačka.

»Reši me, potem me pa lahko poješ!« je z zadnjimi zdihljaji rekla miš.

»Lahko te pojem, če te rešim?« se je začudila mačka.

»Lahko, samo reši me,« je bila miš že obupana.

Res je mačka priplavala do miši in jo potegnila na suho. Ta je dvakrat, trikrat zadihala in začela kopati rov v zemljo.

»Kaj pa zdaj? Kaj pa počneš?« jo je vprašala mačka.

»Počakaj malo, da si posušim kožuh. Težko me boš pojedla, če imam tako mokrega,« ji je odvrnila miš in kopala dalje.

»Te zdaj lahko pojem?« je spet vprašala mačka. »Lahko?«

»Zdaj pa me lahko poješ, ja!« je vzkliknila miš in smuknila v izkopani rov ter izginila mački izpred oči.

Kako je mačko to razjezilo! Tedaj se je zaprisegla, da bodo ona in njeni potomci do konca sveta lovili in jedli miši.

Zato pa – miške! – smuk v luknjo!

Članek je bil objavljen v majski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!