V zadnjem šolskem letu je videti, da je preproga dokončno postala premajhna za vse stiske šolskega sistema, obveznega šolanja, stanja učencev in njihovih staršev ter vseh, ki iz vsega tega želijo iztisniti politične točke. Tradicionalno medsebojno nezaupanje vseh deležnikov ne pomaga; zdi se, da smo z iskanjem najmanjšega skupnega imenovalca zašli na poljubno potenciranje števcev različnih perspektiv in potreb ter temu primerno polemiziramo.

Vprašanje obveznega šolstva je večplastno: vključuje strokovnost, družinske vrednote, nacionalni interes, ekonomske okoliščine, odnose v družbi, etiko med generacijami in predvsem odgovornost do otrok in mladostnikov. V svojem jedru pa gre za vprašanje kulture in v principu za odnos do civilizacije. Na prvi pogled povezava med osnovnošolskim izvajanjem šole v naravi in civilizacijo morda ni najbolj jasna, če si dovolimo nekaj cinizma, sem pa prepričan, da je povezava med hegemonijo pametnih zaslonov in usposobljenostjo mlajših generacij za tvorjenj...