Atributi: dolga brada, dragocena odeja

Sveti Janez Usmiljeni, aleksandrijski patriarh, goduje 23. (ali 30.) januarja

»Ko Janez, patriarh v Aleksandriji, neke noči bedi in moli, zagleda čudovito dekle s krono iz oljčnih vejic na glavi. Janez se začudi in jo vpraša, kdo je. Ta odgovori: ‘Jaz sem Usmiljenje, ki je nagnilo Božjega Sina, da se je spustil z nebes na zemljo; vzemi me za nevesto in dobro se ti bo godilo.’ Svetnik razume, da oljka pomeni usmiljenje. Od tega dne dalje postane tako dober, da so ga vsi imenovali ‘usmiljeni’.«

S tem videnjem začenja Jakob de Varagine v svoji Zlati legendi opis življenja svetega Janeza Usmiljenega. O njegovi usmiljenosti je krožilo nešteto zgodb in pričevanj o čudežih in čeprav ne moremo ugotoviti, kaj je res in kaj ne, ostaja dejstvo, da je vse, kar je imel, razdal revežem in tako zanje skrbel. Vemo, da se je rodil v bogati družini na Cipru okoli leta 550. Na očetovo željo se je poročil, vendar so mu otroci še mladi umrli, za njimi pa tudi žena. V tem je Janez videl božje znamenje, da se poslej ves posveti Bogu. Potrebnim je razdal svoje bogastvo in jim pomagal, kolikor je mogel. Po nemirih v Aleksandriji je okoli leta 606 prevzel sedež patriarha in si prizadeval urediti razmere v Cerkvi. S svojo dobrotljivostjo, ljubeznijo in požrtvovalnostjo je preproste ljudi pridobival za Kristusa. Ni lajšal samo telesne revščine, pač pa se je trudil odpravljati tudi duhovno. Zidal je sirotišnice, domove za revne matere, bolnišnice ter cerkve. Leta 619 ali 620 je izčrpan umrl v rojstnem kraju Amathonte na Cipru.

Dva dogodka iz njegovega življenja:
Potem ko je prevzel službo patriarha, je sklical svoje služabnike in jim naročil: »Pojdite po mestu in naredite seznam vseh mojih gospodov. Nikogar ne izpustite.« Ker niso razumeli, kaj želi, jim je pojasnil: »Tem, ki jih vi imate za reveže, pravim jaz moji gospodje in jim pomagam, zato, ker nam samo oni lahko pomagajo in nam nekega dne odprejo vrata nebeškega kraljestva.« Čez 7000 so jih zapisali in za vse je Janez očetovsko poskrbel.

V mestu je bil imeniten mož, ki pa je v sebi kuhal jezo in zamero do nekega someščana. Janez si je dolgo časa prizadeval, da bi ju spravil, a je bilo vse zaman. Nekega dne pa povabi tega moža k sebi, češ da ima zanj imeniten opravek. Ko pride, ga povabi v hišno kapelo k maši. Maša lepo teče, pri molitvi očenaša pa škof in služabnik, ki je stregel (po vnaprejšnjem dogovoru), utihneta pri besedah: ‘Odpusti nam ...’, tako da jih mož sam glasno izgovori. Takrat se Janez obrne k njemu in mu reče: »Pomisli, kaj si v tem svetem trenutku izrekel: ‘Odpusti, kakor jaz odpuščam.’« Trdovratneža to pretrese, pade na kolena in prosi: »Gospod, kar hočeš, storim,« in se spravi s svojim nasprotnikom.