Zavetnik: Poljske

Atributi: duhovniška oblačila, križ, monštranca

Janez je dobil svoj vzdevek, »priimek« po rojstnem kraju Kenty, v latinščini Cantius. Po študiju na univerzi v Krakovu je tam predaval teologijo, po posvečenju pa je bil nekaj časa tudi župnik v Olkuszu. Župniji pa se je kmalu odpovedal, da se je lahko popolnoma posvetil profesuri. Kot profesor je slovel po svoji naklonjenosti študentom, saj je zanje skrbel in se zavzemal tudi zunaj šolskih prostorov. Lastnost, ki ga je še posebej odlikovala, je bila njegova srčna dobrota, saj je delal dobro, kjer in kolikor je le mogel. Sproti je razdal vse, kar je imel, nekoč si je na poti do doma sezul celo čevlje in jih dal siromaku. Veliko se je postil in pokoril ter spal kar na golih tleh. Iz ljubezni do drugih je bil strog do sebe, saj je želel sam čim bolj zadoščevati za grehe, ki jih je videl okoli sebe, in tako pomagati grešnikom. S predavanji in z vsem svojim poklicnim in znanstvenim delom se je trudil, da bi pomagal ljudem h globljemu spoznanju resnice in k boljšemu življenju. Zelo je bil občutljiv za napake in grehe proti krščanski ljubezni, zlasti za obrekovanje in opravljanje. Moč za svoje delo in spokornost je črpal iz mašne daritve in stalnega premišljevanja Jezusovega trpljenja. V molitvi je večkrat prebedel cele noči, podal pa se je tudi na spokorno romanje v Sveto deželo (v želji, da bi dosegel mučeništvo), štirikrat pa je peš poromal tudi v Rim na grobove mučencev. Znana je prigoda, kako je na enem od teh potovanj naletel na roparje, ki so mu pobrali še tista skromna sredstva, ki jih je imel s seboj. Na vprašanje, ali ima še kaj, je odgovoril, da ne, ko pa je nadaljeval svojo pot, se je spomnil, da ima v plašču všitih še nekaj zlatnikov. Vrnil se je in še tiste ponudil roparjem. Roparje je ta njegova resnicoljubnost in preprost tako ganila, da so mu vrnili vse, kar so mu pokradli. Z vsem, kar je počel, je tako sveti Janez Kancij zgled nam vsem, kako si moramo, ne glede na to, kje smo in kakšen poklic opravljamo, prizadevati predvsem za dobroto in poštenost. Razumljivo je, da je pred smrtjo vse svoje premoženje, ki mu je ostalo, zapustil revežem. Že za življenja so ga častili kot svetnika, po njegovi smrti pa so se na njegovo priprošnjo zgodili tudi številni čudeži. Pokopan je v univerzitetni cerkvi sv. Ane. Njegovo stanovanje in zasebna kapela sta ohranjena še danes.

Ime: Ime Janez izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.

Rodil se je 23. junija 1390 v mestecu Kenty blizu Krakova,
umrl pa 24. decembra 1473 v Krakovu na Poljskem.

Zavetnik: Poljske.

Upodobitve: Na upodobitvah je prikazan kot duhovnik s križem in monštranco, včasih se mu prikazuje Marija. Poznamo tudi upodobitve z doktorskim klobukom, z roko na ramah mladega študenta, kar ponazarja prijateljstvo med učiteljem in učencem.

Beatifikacija: Njegov češčenje je potrdil in ga razglasil za blaženega papež Klemen X. 28. marca 1676, papež Klemen XIII. pa ga je 16. julija 1767 razglasil za svetnika.

Goduje: 23. decembra, prej 20. oktobra.