Je Evropa ostala sama?

Na neformalnem srečanju v Londonu v začetku marca so voditelji večjih evropskih držav razpravljali o okrepitvi evropske obrambe in mirovnem načrtu za Ukrajino. Kmalu nato je Evropska komisija predstavila načrt v višini 800 milijard evrov za krepitev obrambnih zmogljivosti. Odziv Evrope prihaja po tem, ko jo ZDA (znova) pozivajo, naj sama poskrbi za svojo varnost, in ko se zdi, da se ameriška administracija nagiba k ruskemu pogledu na evropske razmere. Verjetni bodoči nemški kancler Friedrich Merz in francoski predsednik Emmanuel Macron sta odprla razpravo o evropskem jedrskem dežniku, v besednjak se je vrnila »strateška avtonomija«. Evropska politika se tako odziva na globalne geopolitične premike, ki jih zaznamuje multipolarnost, delitev na interesne sfere in vprašljivost starih zavezništev. Bivši generalni sekretar zveze NATO Anders Fogh Rasmussen je v The Economist zapisal: »Varnostna arhitektura, na katero se je Evropa zanašala generacije, je izginila in se ne bo več vrnila … Evropa se mora sprijazniti z dejstvom, da nismo samo eksistencialno ranljivi, ampak tudi na videz sami.« Evropska povezava se ne srečuje prvič z vprašanjem skupne obrambne in zunanje politike. »Očetje Evrope« so ob ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo razmišljali tudi o evropski vojaški sili s skupnim poveljstvom. Eden glavnih podpornikov te ideje je bil italijanski krščanski demokrat Alcide de Gasperi. V njej ni videl le obrambe pred zunanjim sovražnikom, tedaj predvsem Sovjetsko zvezo, ampak tudi jamstvo demokracije in miru med članicami. Sporazum, ki bi bil tudi podlaga za tesnejšo politično povezavo, je bil podpisan leta 1952, a dve leti kasneje ni prestal ratifikacije v francoskem parlamentu. Za zavrnitev je bilo več razlogov: po smrti Stalina se je zmanjšal občutek ogroženosti, desnico je skrbela izguba suverenosti, levica ni želela napetosti z vzhodnim blokom, domača vojaška industrija se je bala zunanje konkurence. De Gasperi je trpel zaradi neuspeha: nekaj dni pred smrtjo ga je v pismu imenoval »moj trn«. Od Putinovega do Vanceovega govora v Münchnu V tistem času se je že oblikovalo čezatlantsko zavezništvo. NATO je do določene mere nadomestil evropsko obrambno povezavo, a se je hkrati s tem vzpostavila tudi evropska varnostna odvisnost od ZDA. Po padcu železne zavese so se obrambni proračuni evropskih držav bistveno zmanjšali, Evropa pa se je zanašala predvsem na svojo »mehko moč«, privlačnost demokracije in skupnega trga za države bivšega vzhodnega bloka. Toda ta pristop je sčasoma trčil na svoje meje. Na eni strani je vlogo pri tem igrala nepripravljenost na širitev znotraj unije, na drugi strani pa odpor, ki ga je širitev zahodnih povezav sprožila v Rusiji. Leta 2007 je znameniti govor ruskega predsednika Vladimirja Putina na varnostni konferenci v Münchnu napovedal stopnjevanje konflikta v vzhodni Evropi. Že leta 2008 z vojno v Gruziji, dokončno pa leta 2014 s priključitvijo Krima in vojno v Donbasu je postalo očitno, da samo gospodarska in demokratična privlačnost Evropske unije ni dovolj, brez da bi jo podkrepila z enotnim strateškim načrtom in prikazom »trde moči«. Hkrati se je pokazal še drug trend: ZDA, na katero so se Evropejci zanašali, so prestavile svoj fokus na Pacifik. Američani se niso bili več pripravljeni v taki meri angažirati v Evropi in na Bližnjem vzhodu, ampak so se usmerili v soočanje z vzhajajočo močjo Kitajske. To politiko je napovedal že Barack Obama leta 2011, zaostril in nadaljeval pa Donald Trump v svojem prvem mandatu, kar je Macrona pripeljalo do izjave, da je zveza NATO »klinično mrtva«. Upanje na nov zagon čezatlantske povezave po ruski invaziji na Ukrajino je dokončno prekinil drugi mandat Donalda Trumpa, kar se je v polnosti pokazalo v govoru podpredsednika ZDA J. D. Vancea na letošnji varnostni konferenci v Münchnu, v katerem je očital evropskim državam, da jih varnostno bolj ogroža »cenzura svobodnega govora« kot Rusija. Leta 2007 je znameniti govor ruskega predsednika Vladimirja Putina na varnostni konferenci v Münchnu napovedal stopnjevanje konflikta v vzhodni Evropi. Atlanticizem ali avtonomija? Ta zgodovinski uvod kaže na razpetosti evropske zunanje politike. Najprej gre za preprosta geografska dejstva: neposredni učinki vojne v Ukrajini so zelo drugačni na Poljskem ali na Portugalskem, sredozemski migrantski tokovi pa različno vplivajo na Grčijo ali na Finsko. Drugi vir napetosti je iskanje ravnotežja med suverenostjo držav članic s svojimi interesi in globljo integracijo, ki se nekaterim zdi nujna, če želi Evropska unija postati resen geopolitični igralec. To vprašanje je bilo med sprožilci brexita, ki je po drugi strani omogočil Franciji in Nemčiji, da sta nadaljevali s projektom skupne zunanje politike brez »zavore« iz Velike Britanije. Tretja razpetost se kaže v pristopu do čezatlantskega zavezništva. Medtem ko je Francija do njega bolj skeptična še iz časa Charlesa de Gaulla in je pogosto pritiskala v smeri »strateške avtonomije«, je Nemčija po drugi svetovni vojni bila trdna zagovornica atlanticizma. Zato so prelomne besede Friedricha Merza, ki je dan po februarskih volitvah dejal, da je cilj »korak za korakom doseči pravo neodvisnost od ZDA«, ki da so »brezbrižne do usode Evrope«. Zunanja politika nove ameriške administracije je pretresla evropske prestolnice in pripeljala celo do novega zbliževanja Velike Britanije z Evropsko unijo. Britanci so v nerodnem položaju, saj po eni strani ne želijo izgubiti svojega »posebnega odnosa« z ZDA, po drugi pa gojijo zgodovinski odpor do Rusije. Kot se je za L'Express izrazil bivši francoski veleposlanik in zunanjepolitični svetovalec Michel Duclos, je rešitev lahko ta, da »Evropejci postanejo golisti (po politiki De Gaulla, op. av.), Britanci pa Evropejci«. Na »suverenistični«, a čezatlantski liniji stoji Italija s premierko Giorgio Meloni, ki je po eskalaciji spora ameriške administracije z ukrajinskim predsednikom Zelenskim pozvala k vrhu ZDA-EU. Na težavno oblikovanje skupne evropske zunanje politike vpliva tudi porast podpore evroskeptičnim gibanjem na levi in desni strani spektra, ki imajo pogosto tudi protiameriške in/ali proruske težnje. Ta so v zadnjem času postala močna tudi v »jedru« povezave, v Nemčiji (AfD, Levica) in v Franciji (Nacionalni zbor, Nepokorna Francija). V najboljšem primeru bo doseganje evropske obrambe, vredne tega imena, stvar ene ali bolje rečeno dveh generacij. Do takrat pa bomo morali vaditi dobro diplomacijo predvsem z Rusijo in Kitajsko. Vprašanja in priložnosti Eric Chol, urednik revije L'Express, je zapisal: »V treh desetletjih po padcu berlinskega zidu je Evropa veselo koristila dividende miru. Vrnitev vojne na celino, brutalizacija mednarodnih odnosov, ruska grožnja, razkazovanje kitajskih ambicij in zdaj odhod ameriškega zaveznika Evropi ne puščajo druge izbire, kot da se nauči zaščititi samo sebe. Sama in hitro.« Toda ekonomist in analitik Wolfgang Munchau na portalu Unherd ocenjuje: »Evropska unija je s svojimi pravicami do veta, glasovanjem s kvalificirano večino in izrecno izključitvijo obrambe iz enotnega trga strukturno neprimerna za zunanjo in varnostno politiko v hobbesijanskem svetu.« Vprašanje je, v kolikšnem času in za kakšno ceno lahko Evropa doseže »strateško avtonomijo«. Njena odvisnost od ZDA sega na mnoga področja, od vojaške opreme in obveščevalnih podatkov do jedrske varnosti. Ekonomist Nicolas Bouzou v reviji L'Express ugotavlja, da je zagotovilo za mir v Evropi samo višja gospodarska rast: »Da bi se zaščitila, mora naša celina proizvesti več in ustvariti več dohodka.« Krepitev obrambe verjetno ne bo mogoča brez rezov na drugih področjih. Po drugi strani Michel Duclos nasprotuje prikazovanju Evrope kot krhke in razdeljene in verjame, da lahko s precejšnjim, a ne nedosegljivim naporom vzpostavi razmerje moči z rusko vojsko, ki ima težave že z bistveno manjšimi ukrajinskimi silami. Bodo ta napor pripravljeni podpreti tudi državljani evropskih držav? Veliko je odvisno od občutka in ocene realne ogroženosti Evrope s strani Rusije (ali glede na izjave Donalda Trumpa o Grenlandiji tudi s strani ZDA). Glede tega med analitiki ni enotnosti. Vzhodni del Evropske unije, predvsem baltske države in Poljska, doživljajo grožnjo kot zelo realno, zato ne čudi njihov »jastrebski« pristop do oboroževanja. Strokovnjak za rusko politiko in zgodovinar Mark Galeotti sicer ocenjuje, da je bolj kot neposredni ruski napad na evropske države verjetno nadaljevanje ruskih poskusov, da bi destabilizirali Zahod na hibridne načine, kot so kibernetski napadi in informacijska vojna. Na drugi strani so tisti, ki so prepričani, da je vsaj na dolgi rok Rusijo nujno treba vključiti v evropsko varnostno ureditev in so zaradi tega pripravljeni popustiti njenim pogledom na »interesne sfere«. Thierry de Montbrial, ustanovitelj Francoskega inštituta za zunanje odnose (IFRI), meni, da brez tega ne bo šlo: »Vsaka stran mora upoštevati temeljne interese drugih, tudi če jim to ni všeč.« V intervjuju za La Croix je dejal: »V najboljšem primeru bo doseganje evropske obrambe, vredne tega imena, stvar ene ali bolje rečeno dveh generacij. Do takrat pa bomo morali vaditi dobro diplomacijo predvsem z Rusijo in Kitajsko.« Spremembe geopolitičnih razmerij v svetu prinašajo tudi priložnosti. Odpira se možnost približevanja Evrope državam povezave BRICS, ki poskuša predstavljati alternativo ameriški prevladi. Katja Bego iz britanskega think-tanka Chatham House tako ugotavlja, da bi bilo povezovanje s Kitajsko lahko protiutež ameriškim pritiskom, a opozarja, da »odvisnosti od enega igralca ne bi smeli zamenjati za nadaljnje utrjevanje odvisnosti od drugega«. Prostor se evropski zunanji politiki odpira tudi v Afriki, kjer je prekinitev ameriške pomoči zapustila precejšnjo praznino. Kot opozarjajo pri The Economist, je mednarodna pomoč vedno tudi instrument zunanje politike. Po drugi strani pa je pretres odnosov z ZDA lahko celo priložnost za krepitev čezatlantske povezave, s tem da se Evropa pokaže kot enakovreden partner in začne skrbeti za svojo varnost. Kaj pa vrednote? Nazadnje je evropska zunanja politika razpeta med pristopoma »pragmatizma« in »vrednot«. 3. člen Pogodbe o Evropski uniji določa: »V odnosih s preostalim svetom Unija podpira in spodbuja svoje vrednote in interese ter prispeva k zaščiti svojih državljanov.« Naloge skupne zunanje in varnostne politike unije pa so določene tako: »ohranjati mir, krepiti varnost v svetu, spodbujati mednarodno sodelovanje, razvijati in utrjevati demokracijo, pravno državo ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin«. Medtem ko se večina strinja, da so vrednote potrebne, pa je vprašanje, kaj si kdo pod tem predstavlja. Prelom ameriške administracije z Evropsko unijo ima poleg geopolitične tudi ideološko razsežnost, kot je pokazal Vanceov govor v Münchnu, ki je pri nekaterih v Evropi naletel na odobravanje. Na eni strani je razumevanje univerzalizma, ki odpravlja vse razlike, začenši z narodnimi. Zunanja politika je v tem pogledu instrument pogosto abstraktne univerzalne ideje, ki jo poskušamo uveljaviti na globalni ravni. Ta pristop je doživel polom v t. i. tretjem svetu, ki v njem vidi novo kolonialno miselnost ter se je zato raje začel obračati k Rusiji ali Kitajski. Na drugi strani je zasledovanje nacionalnih interesov, ki ga uteleša geslo America first. Močnejši narodi lahko v tem pogledu diktirajo politiko šibkejšim: pogled, ki je skupen Trumpu in Putinu ter spominja na igro velikih sil v 19. stoletju. Thierry de Montbrial kljub vsemu vidi upanje: »Če preživljamo v tem svetu, ki ga še vedno želim imenovati krščanski, težke čase, je morda napočil trenutek, da se vrnemo k osnovam … Toda upanje je zame dejavna krepost. Zato moramo na svet vedno gledati z jasnostjo in situacije presojati z razsodnostjo.« Za izvirni evropski pristop se lahko vrnemo k de Gasperiju (ki je trenutno v postopku za beatifikacijo) in njegovemu govoru v Strasbourgu decembra 1951. Zavedal se je, da lahko brez pravih idealov evropska povezava postane »odvečna in morda celo zatiralska nadstruktura«, sploh pri tako občutljivem vprašanju državne suverenosti, kot je vojska. Njegova vizija je bila medsebojna krepitev med narodnimi in povezovalnimi težnjami: »Združevanje naših družbenih, kulturnih in upravnih izkušenj pomnožuje naše nacionalne možnosti, jih varuje pred kakršno koli dekadenco in jim daje nov zagon za oblikovanje naprednejše in še plemenitejše civilizacije.« Združevanje naših družbenih, kulturnih in upravnih izkušenj pomnožuje naše nacionalne možnosti, jih varuje pred kakršno koli dekadenco in jim daje nov zagon za oblikovanje naprednejše in še plemenitejše civilizacije.

Je Evropa ostala sama?

Je Evropa ostala sama?

Bližje pastoralnemu dogajanju

Slovensko cerkveno petje v Žabnicah na tapeti

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.