Ko se oziram po parku, kjer sva dogovorjena za srečanje, si prikličem v spomin podobo nagrajenca, ki stoji pred občinstvom v Gallusovi dvorani, ljudje vstanemo in mu dolgo ploskamo, on pa se zahvaljuje s skromnim prikimavanjem. Ravno tak, iskriv in dobrodušen, me čaka pred vhodom v Fužinski grad. Povabi me v atrij, kjer je majhna kavarna. »Dobro ste videti,« ga pohvalim. »Nisem si mislil, da bom dočakal toliko let, ker sem bil zmeraj malo bolehen,« pravi. »Letos jih bom dopolnil dvaindevetdeset.«

Nisem si mislil, da bom dočakal toliko let, ker sem bil zmeraj malo bolehen.

Na podelitvi Prešernovih nagrad vas je občinstvo počastilo z imenitnim aplavzom. Kako ste se počutili?

V devetih nebesih, skoraj kot Nobelovec. Ker pa vem, da Nobelovo nagrado včasih dobijo po intrigah, mislim, da pri moji Prešernovi tega ni bilo. Toliko sem pa že samozavesten, mogoče celo malo domišljav, ampak vem, da so mi določene kvalitete priznali...