Toda v svetu, v katerem živimo, je vprašanje domačega precej bolj neprijetno, kot bi si želeli priznati. Domači jogurt ima lahko slovensko mleko, toda njegov lonček je že majhen zemljevid sveta. Domača zelenjava je odvisna od goriva, gnojil, semen, trgovskih verig, logistike, vremena, politike in potrošnika, ki pred polico pogosto ugotovi, da je domovina lepa stvar, dokler ni za deset centov dražja. Domača industrija je vpeta v nemški avtomobilski kašelj, kitajsko proizvodno disciplino, švicarske trgovinske posebnosti in bližnjevzhodne energetske krče.

Celo naša samooskrba, ta sveta krava slovenskega političnega besedišča, hitro pokaže, da ne stoji na romantičnem pašniku, temveč na tanki mreži globalnih odvisnosti. To ni razlog za paniko. Je pa razlog za odraslost. Najslabši odgovor na globalizirani svet je provincialna utvara, da se lahko zapremo za lastno ograjo, posadimo tri paradižnike, kupimo zastavo in razglasimo prehransko neodvisnost. Drugi najslabši odgovor je tehnokratska bre...