Vaš prijazen in topel pristop daje vtis, da se poznamo že od vedno. Kdaj so se v resnici začele prepletati vaše poti s potmi Rafaelove družbe in Naše luči?

O, hvala za poklon! Drugače pa mislim, da je bilo najprej srečanje z Našo lučjo pred dobrimi dvajsetimi leti. Ko mi je nekdo, morda je bil to Matjaž Zorn, s katerim sva igrala skupaj v orkestru, ko sem bila še v gimnaziji, namignil, da lahko v tej reviji najdem kontakt Slovenske katoliške misije v Parizu, kamor sem se odpravljala s prijateljicami. To je bila koristna informacija, kakor je bilo koristno tudi odkritje, da so v reviji objavljeni naslovi in kontakti vseh slovenskih domov po Evropi. Željni potovanj in z bolj malo ficka v žepu smo se z družbo počutili, kot da so nam naenkrat odprta vsa slovenska vrata v Evropi. Verjetno lahko tudi prvo srečanje z Rafaelovo družbo v ožjem smislu umestim nekam v to obdobje proti koncu gimnazije ali v začetku faksa. Z družino smo se udeležili romanja treh Slovenij na Svete Višarje in tam sem odkrila drugo razsežnost delovanja te organizacije. Je pa moj oče poznal Lenarta Riharja in zaradi tega smo se pozimi na smučanju na Višarjah vedno oglasili v Ehrlichovem domu in pozdravili družbo tam. Tega sem se sčasoma malo nalezla in navado ohranjala, tudi ko nismo smučali družinsko. Bolj intenzivno pa so se naše poti začele prepletati, ko sem se tudi sama prvič udeležila Višarskih dnevov mladih. Najprej zimskih, nato še poletnih.

Tri generacije v Logarski dolini. FOTO: Jernej Girandon

Ampak gremo bolj na začetek. Ste pravnica, poleg prava pa ste študirali tudi geografijo. Ste o tem študiju razmišljali že ob koncu gimnazije?

Geografija spada med tistih milijon zanimanj, zaradi katerih se mi je bilo težko odločiti le za en študij. A kakor sem se ob koncu gimnazije določila za študij prava, da bom nekoč novinarka, tako sem se odločila tudi, da se bom takoj v drugem letniku, ko bo to mogoče, vzporedno vpisala še na geografijo. Vseeno sem na pravu – je le težak študij – to idejo malo potisnila na stran in se na geografijo vpisala šele, ko sem pravo uspešno zaključila. Sem se pa sedaj spomnila anekdote, ki me je po koncu mature malo spravila v zadrego. Imeli smo podelitev priznanj za zlate maturante ali nekaj podobnega. Dobila sem še neko pohvalo za največ doseženih točk v Sloveniji pri predmetu geografija. In takrat mi je čestitala tudi moja profesorica geografije in izrazila svoje navdušenje nad tem, da bom sedaj to tudi študirala. Pridala je še, da je že povedala profesorjem na faksu, da to leto »dobijo pa eno dobro«. Kar malo težko mi je bilo takrat pojasniti, da sploh ne grem študirat geografije. No, pa je vseeno, čeprav leta kasneje, prišlo na vrsto tudi to.

V vašem življenju se prepletajo skavtstvo, gore, jame, prostovoljstvo in delo z mladimi. Kaj je po vašem rdeča nit, ki povezuje vsa ta vaša zanimanja?

Hmmm, ne vem, če je kakšna druga rdeča nit kot zvestoba sami sebi. V smislu, da sem odkrila, da je to nekaj, kar me veseli in da želim to uresničevati, razvijati, uživati, živeti … Govorim predvsem o skavtstvu, ki sem ga sicer že izživela in zaključila z aktivno skavtsko potjo, o gorah in jamah. Prostovoljstvo in delo z mladimi pa sta na neki način odgovor na mnogo tistega, kar sem sama dobrega prejela. Da lahko za to, kar so mi drugi dali pri skavtih, v študentski skupini in še mnogokje vsaj nekaj malega vrnem nazaj oz. dam naprej, novim rodovom. V zahvalo. Iz odgovornosti. Nepopolno in skromno povračilo. Mislim, da tudi to spada pod zvestobo sami sebi. Veliko sem prejela, zdaj je čas, da nekaj dam.

Rdeča nit mojih zanimanj je zvestoba sami sebi. 

Ste se pri skavtih naučili kaj pomembnega, kar vam še danes pomaga pri raziskovanju jam, reševanju ali vodenju mladih?

Zagotovo. Pri skavtih je čudovito, ker se čisto nevede in sproti ogromno naučiš, veliko pridobiš, ponotranjiš dragocene življenjske lekcije. Kot otrok (bober in volčič) misliš, da se samo igraš, kot najstnik (izvidnik) si prepričan, da postajaš pustolovec, ki bo preživel največjo divjino, skoraj ob vstopu v dvajseta (popotnik) uresničuješ odštekane zamisli, kot voditelj pa ugotoviš, da si se v vsem tem času naučil sobivati, pogovarjati, spoštovati, delati, obnašati, organizirati, načrtovati, analizirati, ocenjevati, izboljševati, sprejemati kritiko, celo sestankovati. In še in še. In seveda kot voditelj vse to, tokrat zavestno, še nadgradiš. Naučiš se iskati namene, postavljati cilje in uporabljati orodja, ki te bodo ob uporabi pravilne metode pripeljala tja, kamor želiš. Trdno sem prepričana, da skavtstvo vzgaja boljše voditelje, kot jih lahko najdemo na marsikaterem vodilnem mestu v naših službah in drugod. Meni konkretno pri raziskovanju jam in reševanju iz njih najprej koristi tista domačnost v skromnosti: navajenost na šotore, bivake, ognje, vse sorte vremenske razmere, gorilnike, preproste recepte, tudi nižje standarde pri higieni … Nadalje iznajdljivost na tisoč in en način, spretnost v orientaciji, pakiranju, fizična vzdržljivost ipd. In končno mi pri čisto vsem, tako pri jamarskih in reševalnih akcijah, kot pri vodenju mladih in v službi koristijo spretnosti vodenja, načrtovanja, analiziranja, izboljševanja … Tukaj bi lahko še dolgo naštevala.

Na skavtskem taboru. FOTO: Osebni arhiv

Ste navdušena jamarka. Kdaj in kako ste se zaljubili v podzemni svet?

Nimam pojma. Navduševal me je od nekdaj. V Šoštanju, tako rekoč pod našo župnijsko cerkvijo, imamo kraško jamo, Rotovnikovo jamo. Nekaj časa je bila kot turistična jama odprta za oglede. Spomnim se, kako so nam vodniki ob enem od ogledov povedali, da so se jamarji splazili v stranski rov, po katerem se mi nismo sprehodili, in ga raziskali. In jaz, še otrok, sem jim tako zelo zavidala. Tudi sama bi se želela plaziti po tem neznanem svetu in odkrivati, kaj je za ovinkom! V resnici ne vem, zakaj je tako dolgo trajalo, vse do leta 2009, da sem se kot študentka tudi sama pridružila jamarjem in začela raziskovati podzemni svet. Takrat me je v jamarstvo pripeljal prijatelj iz študentske skupine, ki je bil iz jamarske družine, in bilo nas je nekaj, ki smo tvorili zagnano skupino mladih jamarjev. Takoj po obisku Kamniške jame pod Zeleniškimi špicami in jame Mačkovica, ki leži na robu Planinskega polja, so me naučili plezanja po vrvi, spuščanja po njej, prepenjanja čez sidrišča … in že sem bila nared tudi za vertikalne jame.

Kaj vas pri jamarstvu najbolj privlači? Kako bi podzemni svet približali nekomu, ki si težko predstavlja, zakaj bi se človek prostovoljno podal v temo, mraz in ozke rove?

Meni je podzemni svet najprej zelo lep. Kapniške tvorbe vseh mogočih oblik, stalaktiti, stalagmiti, stebri, siga v obliki kop in zaves, ponvice, suhe ali napolnjene z vodo, nadalje neverjetne erozijske forme, kot so erozijski lonci in korita (ki jih na površju poznamo kot npr. Soška korita), pa kanjoni, jezera, slapovi … in led v jamah, ledeni kapniki in stebri, razni kristali, aragonitni in drugi mineralni ježki, pa bogastvo fosilov: polžki, školjke, cele skladovnice le-teh! Nadalje me jamarstvo privlači, ker je neverjetna zmes znanosti, športa, raziskovanja, dokumentiranja, pustolovščine. Nenazadnje je čar jamarstva zame v nekem nenavadnem občutku, ko greš s tega površja, tako vidnega, tako jasnega, tako preučenega, nekam noter, navzdol, v globino. In se tam odpirajo neverjetni neznani prostori, mogočna brezna, ogromne dvorane, lepota detajlov. In rov gre naprej, meander vijuga, jama šiba, kot pravimo. 

Čar jamarstva je zame v nekem nenavadnem občutku, ko greš s tega površja, tako vidnega, tako jasnega, tako preučenega, nekam noter, navzdol, v globino.

Če uporabim oguljeno frazo, ki pa v slovenskih jamah še dolgo ne bo izgubila svoje aktualnosti: stopimo tja, kamor še ni stopila človeška noga. Ja, tudi ta raziskovalna strast in otroška radovednost je svojevrsten mik jamarstva. Moram pa priznati, da je ljubezen do jam zelo ambivalentna. Kolikokrat se tudi mi, jamarji, sprašujemo, kaj nam je tega treba ter se zaklinjamo, da zdaj pa en dan, teden, mesec ali leto ne bomo šli v nobeno jamo! No, velikokrat jamar na takšno obljubo, potem ko se ogreje, stušira, naje in naspi, zlahka pozabi. Se pa čisto zavedam, da če človeka misel na podzemni svet ne mika, v njem ne prebuja radovednosti in ga vsaj malo ne draži, potem ga bo zelo težko prepričal še takšen hvalospev navdušenega jamarja.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (11/2026).