Pozaba je mučna zadeva, ko se z njo srečujemo na starost. Množijo se bolezenske oblike, ki jemljejo moč spomina. Vse več je starostnikov, ki povsem zgubijo spomin in razumen pogovor z njimi ni več mogoč. Demenca je postala vse bolj razširjeno bolezensko stanje, ki domačim vzame ljubljeno osebo. Človek je še tu, vendar je med nami na povsem drugačen način. Ne moremo z njim več komunicirati, kot smo bili navajeni. Vemo pa, da nas potrebuje in da mi potrebujemo njega in ker je naš, spada k nam tudi v tem stanju. Na posebni preizkušnji so zakonci, ki so nenadoma ostali sami s tako obolelim sozakoncem in oskrbe ljubljene osebe ne zmorejo sami. Če so otroci daleč stran in ne morejo prevzeti dnevnega oskrbovanja bolnika, je rešitev samo še dom za ostarele. Težka odločitev, ki se ji upira pogosto tudi bolnik.

Z Bogom zmore veren človek tudi nemogoče.

Med izseljenci je ta bolezen in situacija še pogostejša. In tudi preizkušnja za najbližje sorodnike pogosto presega njihove moči. Kolikokrat sem slišal trditev: če ne bi imel vere, ne bi zdržal. V takih mejnih razmerah začuti marsikdo hvaležnost Gospodu, ker ga je poklical v svojo sveto Cerkev, in ga obdaroval z zvestobo v veri. Z Bogom zmore veren človek tudi nemogoče.

Na praznik vseh svetih in na verne duše se spominjamo Bogu zvestih duš vse Cerkve, posebej pa imamo v mislih svoje drage pokojne, ki jih cenimo zaradi dobrote, ki smo jo prejemali od njih. Oni nas zberejo ob svojem »zadnjem domu« na zemlji. In vemo, da nas v živo spremljajo iz večne domovine.

Kako obubožani bi bili brez tega spomina. Brez duhovne vezi, ki nas z njimi tako tesno povezuje, da nas prevzame, pretrese resnica o življenju v Bogu. Najvažnejše dejstvo življenja. Brez tega bi bilo bivanje v času minevanja in odhajanja s tega sveta neznosno prazno. Umreš, zakopljejo te v jamo in te ni, kot da nikoli nisi bil, ker ni spomina nate. Tako je, kjer ni vere v Boga, ki daje življenje in to minljivo spreminja v neminljivo. Najhujša demenca in iz nje največja neresnica je dementnost (pozaba) oznanila Božjega kraljestva.

Kako obubožani bi bili brez spomina na pokojne.

Pazite, da ne bo v vas hudobije nevere, je svaril kristjane sv. Pavel. Neposredno nam o tem govorijo naši rajni sorodniki in prijatelji. Na dan tega zapisa je odšel s tega sveta izseljenski duhovnik Stanko Gajšek. Z njegovimi nekdanjimi farani v Mannheimu in Ingolstadtu se poslavljamo od duhovnika tudi bralci Naše luči, mislimo s hvaležnostjo na živega duhovnega moža, polnega Božje vedrine, ki je živel med nami neomajno vero, živo upanje in pozorno ljubezen. Hvala Bogu zanj.

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (11/2026).