Leta 2013 ste začeli ustvarjati cikel, posvečen Hudi jami in tej tematiki se posvečate zadnjih dvanajst let. Zdi se, da so slike z začetka tega obdobja temačnejše od zdajšnjih, s slednjih sije več svetlobe. Kako bi opisali svoj ustvarjalni izraz skozi ta leta? 

Prvi ciklus slik sem ustvaril med letoma 2013 in 2015. Ta je temačnejši, bolj kruto realističen in z malo svetlobe, ki pomeni izhod iz teme in tudi Božjo prisotnost. Nato je sledil osemletni premor. Pred razstavo v Šentjoštu sem bil ponovno spodbujen, da se lotim te teme. Dopolnil sem stare slike in se teh prizorov lotil na svetlejši in bolj simboličen način. Se pravi, da se v sliki združujeta naravno in nadnaravno – na primer prizor brezna in transcendentni del, kjer so figure, ki letijo v nebo, ali pa žrtvovano Jagnje, simbol Kristusa, pa tudi otroške figure, ki se dvigajo in simbolizirajo življenje.

Te slike so spodbuda, da tisti, ki zmorejo to doživljati in sprejemati, tudi sami to izrazijo in izročijo Bogu, ki je edini, ki lahko ozdravlja.

Moje slike zadnjega obdobja so drugačne, svetlejše, z novo simboliko; prepletata se kruto-realistični in transcendentni del, združujem naravno in nadnaravno, da bi prišlo do poveličanja. Te slike so spodbuda, da tisti, ki zmorejo to doživljati in sprejemati, tudi sami to izrazijo in izročijo Bogu, ki je edini, ki lahko ozdravlja. Tako bodo lahko tudi sami začeli ozdravljati.

Se vam zdi, da se je do te tematike spremenil tudi odnos družbe?

Ja, v desetih letih je prišlo do spremembe odnosa družbe. Takrat ni bilo posebnega zanimanja ali pa moje slike še niso bile tako razvite. Čutim, da je zdaj, po osemdesetih letih, prišel čas, ko je potrebno reflektirati te dogodke, ki so najhujše zlo dejanje v naši slovenski zgodovini – odpreti rane, se pogovarjati, prek umetnosti tudi »kričati«, zato da bi se te rane lahko začele celiti. Danes sem z razstavami povabljen po vsej Sloveniji, po župnijah, razstaviščih in galerijah.

Skozi umetnost reflektira tudi zlo. FOTO: Tamino Petelinšek

Na razstavah imamo tudi spremljevalne dogodke. Na primer, na Rakeku je predaval zgodovinar dr. Jože Možina o resnici in spravi, v Višnji Gori pa psiholog in psihoterapevt dr. Miran Možina o povojnih travmah in njihovih posledicah. Tako s spremljevalnimi dogodki, predavanji in razstavami spodbujamo, da se o tej tematiki govori in premišljuje. Ljudje se na razstavah odpirajo in povedo svoje zgodbe. Reakcije so različne: nekateri se odprejo in ne nehajo govoriti, drugi pa molčijo in ne zmorejo spregovoriti. V vsakem primeru so odzivi močni. Starejše generacije pogosto težko spregovorijo o tem; slike so močne in jih ne bi radi gledali, vendar tudi oni nosijo posledice teh dogajanj.

Vaša dela vzpostavljajo odnos do zla, ki se je zgodilo pri nas pred osemdesetimi leti in še vedno ni dobilo pravega epiloga. Kakšna je vloga umetnosti pri ozdravitvi slovenske družbe? 

Vloga umetnosti je močna in, kakor vidim, nagovarja ljudi. Sem praktično edini umetnik, ki se je pri nas posvetil tem temam. Tudi drugod po Evropi ni resnejših umetnikov, ki bi v svojih delih reflektirali Auschwitz ali poboje, ki so jih nacisti izvajali nad Judi v Belorusiji, Ukrajini in Rusiji. Nekaj je v sedemdesetih letih v Nemčiji storil slikar Anselm Kiefer, ki je s slikami povzročil, da so v Nemčiji po obdobju molka začeli reflektirati nacistično preteklost. Tudi to je vloga umetnosti. Zakaj bi bila umetnost popolnoma ločena od življenja in od zgodovine naroda? Današnji umetniki so, posplošeno rečeno, povsem ločeni od zgodovine.

Vloga umetnosti je močna in, kakor vidim, nagovarja ljudi.

Omenim naj še našega umetnika Zorana Mušiča, ki je po petindvajsetih letih, ko je prišel iz Dachaua, v ciklu Nismo poslednji naslikal trupla in vse, kar je videl v Dachauu in kar ga je pretreslo. Umetnik je to nosil v sebi in je po dolgem času moral – na srečo in hvalabogu – to izraziti, vsa doživljanja in travme. On je lahko primer, da je potrebno to narediti, dati ven. Ni pa bilo umetnika, ki bi poboje na naših tleh na ta način predstavil.

Umetnost ima gotovo drugačno vlogo kot npr. pogovori v podkastih ali intervjujih, čeprav so tudi ti potrebni. Umetnost ima to prednost, da te stvari povzdigne na drug nivo; v njeni naravi je, da temo povzdigne na sublimen nivo, da poskuša s svojo močjo prikazati dogajanje v Božjem območju. Ne gre za politični nivo ali zgolj govorjenje o teh stvareh, ampak se v sami umetnosti dogaja ali nakazuje odrešenje. Prek lepote umetnosti se človek lažje sooča s težjimi tematikami; slike so v tem primeru bolj varne, simbolične, transcendentne, kot pa golo realistično govorjenje.

Zakaj je ta tema še vedno tako malo prisotna v umetniškem diskurzu?

Pravzaprav nihče še ni tako intenzivno obravnaval pobojev, ki so se zgodili na naših tleh. Umetniki bi se morali vprašati, ali so v stiku s sabo, s svojim izvorom, narodom, iz katerega izhajajo. Lažje se je obrniti navzven in v trendovski umetnosti iskati neki umetni svet, ki je le redko izraz, ekspresija notranjosti, osebe in posledično naroda, prostora in pogojev, v katerih smo se rodili. Lažje je reči »pozabimo« in potisniti travme, ki se po veji medicine, imenovani epigenetika, prenašajo na naslednje generacije, pod preprogo, v podzavest. Toda podzavest v človeku deluje in se ne more izogniti potlačenim travmam. Jaz sem se izrazil in »kričal« s temi slikami – v imenu teh pobitih in v imenu naroda.

Nihče še ni tako intenzivno obravnaval pobojev, ki so se zgodili na naših tleh. FOTO: Tamino Petelinšek

Želel bi si tudi, da bi te slike prišle v tujino, k Slovencem po svetu, da bi omogočile refleksijo, poglobitev odnosa do teh tem in prinesle več svetlobe ter ozdravljenja v duše naših rojakov. Prav tako v Evropo – do narodov, ki imajo tudi težko zgodovino ali so povzročili te stvari – saj je to vprašanje v Evropi še vedno zelo aktualno.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (02/2026).