Zavetnik: jetnikov in jetnišnic

Kot sin premožnih kmečkih staršev se je rodil leta 1811 v Castelnuovo d’Asti blizu Torina. Bil je majhne postave in grbast, zato so ga sošolci na višji šoli skraja zasmehovali, pozneje pa so ga zaradi njegove stalne dobrote in prijaznosti tako vzljubili, da so ga nosili na rokah. Besede semeniščnika Cafassa so napravile na dvanajstletnega Janeza Boska neizbrisen vtis: »Kdor postane duhovnik, se preda Gospodu, zato ga na tem svetu ne mika nič bolj kakor prizadevanje za večjo božjo čast in zveličanje duš.«

Leta 1833 je bil posvečen v duhovnika, nato pa je šel v Torino, da bi spopolnil svoje bogoslovno znanje. Ni se dobro počutil na vseučilišču, ker je tam prevladoval duh janzenizma, rigorizma in državnega cerkvenstva. V duhovniškem domu pa je vladal duh sv. Frančiška Saleškega, kjer so poudarjali blagi nauk sv. Alfonza Ligvorija in zastopali zdrava svobodoljubna načela. Cafasso je postal tudi profesor moralke in celo rektor zavoda. Za najnevarnejšega sovražnika duhovnikov je imel to, kar je neposredno nasprotovalo duhu evangelija, duha posvetnosti.

Cafasso je kot učitelj in duhovni voditelj vzgojil celo generacijo vzornih in sposobnih duhovnikov piemontske škofije. Vsak dan je prebil več ur v spovednici. Bil je odličen duhovni voditelj. Spovedance je hitro razpoznal. Njihove težave je bistro presojal. Na različne »primere« je dajal, očitno razsvetljene, jasne in natančne odgovore. Cafasso je bil dvajset let duhovni voditelj don Boska. Ta je večkrat izjavil: »Njemu se imam zahvaliti za vse. Bil mi je oče in svetovalec, vodnik in pomočnik.«
Posebno so se mu smilili jetniki. Zaradi skrbi za obsojence so ga mnogi imenovali »duhovnik obešencev«. Oseminšestdeset na smrt obsojenih je spremljal na njihovi zadnji poti in vse tako pripravil na smrt, da so umrli mirno in vdani v božjo voljo. Rad jih je imenoval svoje obešene svetnike in se jim priporočal v molitvi.

Njegova je čudovita molitev: »Gospod, moj Bog, že zdaj sprejmem vsako smrt tako, kakor bo tebi všeč, z vsem strahom, trpljenjem in bolečinami s popolno vdanostjo in pripravljenostjo.« Tako človek razume, da tam, kjer je pripravljenost resnično popolna, kakor je bila pri mnogih njegovih obešenih »svetnikih«, tudi nobenih vic ne more več biti. - Umrl je za pljučnico 23. junija 1860. Na ta dan goduje.

Jožef Cafasso, njegov prijatelj Jožef Cottolengo in njegov učenec Janez Bosko, kateremu je pomagal pri ustanavljanju salezijanske družbe, sestavljajo tako imenovano torinsko trizvezdje. Cafasso je bil razglašen za svetnika leta 1947. Časte ga kot zavetnika jetnikov in jetnišnic.

Sveti Jožef Cafasso, duhovnik, duhovni voditelj duhovnikov

Kdor postane duhovnik, se proda Gospodu, zato ga na tem svetu ne mika nič bolj kakor prizadevanje za večjo čast božjo in zveličanje duš.«

»Gospod, moj Bog, že zdaj sprejmem vsako smrt tako, kakor bo tebi všeč, z vsem strahom, trpljenjem in bolečinami s popolno vdanostjo in pripravljenostjo.«

»Mislim, da je res težko najti med svetniki nekoga, ki bi združeval v svoji osebi toliko modrosti, izkušenj v človeških zadevah, velikodušnosti, duševne sile, treznosti, vneme za božjo čast in zveličanje duš, kakor nam izžareva iz duhovnika Cafassa.«

Ime: Jožef je svetopisemsko ime, izhaja pa iz hebrejskega imena s pomenom »naj (Bog) doda (potomstvo)«.

Vzdevek: »Zgled vseh duhovnih vodij duhovnikov«; »duhovnik obešencev«

Rojen: 15. januarja 1811.

Kraj rojstva: Castelnuovo d' Asti v Piemontu v Italiji.

Umrl: 23. junija 1860.

Kraj smrti: Torino v Italiji.

Družina: Bil je tretji izmed štirih otrok Janeza Cafassa in Uršule Beltramo, premožnih kmečkih staršev.

Posvečenje: 21. septembra 1933 (s komaj 22 leti) v Torinu.

Službe: Po končanem študiju je postal profesor moralke in kasneje rektor duhovniškega zavoda pri cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Torinu.

Poslanstvo: S svojim delom je odločilno pripomogel k porazu ostankov janzenizma. Bil je odličen in iskan duhovni voditelj ter izreden spovednik. Njegova posebna skrb so bili jetniki, h katerim je pogosto prihajal, zanje skrbel, jih spreobračal in pripravljal na smrt.

Lastnosti: Bil je prijazen in priljuden, poln srčne dobrote, bila ga je sama dobrota in ljubezen, veselost, prijaznost in dobrohotnost.

Življenjepis: Njegov prvi življenjepisec je bil sv. Janez Bosko.

Geslo: »Postati svetnik, da še drugim pomagaš priti v nebesa!«

Zavetnik: Jetnikov, zaporov in zaporniških kaplanov ter vseh zaprtih ljudi in obsojencev na smrt.

Sodobniki: Janez Bosko, Jožef Cottolengo, Janez Vianey

Upodobitve: Poznamo njegove portrete, na katerih je upodobljen kot duhovnik srednjih let, s sklenjenimi rokami, v preprostem črnem talarju.

Beatifikacija: Za blaženega ga je 3. maja 1925 razglasil papež Pij XI., za svetnika pa 22. junija 1947 Pij XII.

Goduje: 23. junija.