Zavetnik: praznika sv. Rešnjega telesa

Atributi: knjiga, hudič, monštranca

Potem ko sta s sestro postali siroti, so ju pod svojo streho vzele redovnice bližnjega samostana na griču Cornillon. To je bila tedaj na novo ustanovljena ustanova, ki se je ravnala po pravilih sv. Avguština. Samostan, v katerem sta s sestro odraščali in si pridobivali izobrazbo, je slovel po pobožnosti in velikodušni negi gobavcev, v duhu odpovedi iz ljubezni do Boga in do bližnjega. S šestnajstimi leti je Julijana zaprosila za sprejem, oblekla redovno obleko in se vsa posvetila Bogu. Že kmalu na začetku redovnega življenja se je navdušila za češčenje sv. Rešnjega telesa. Julijana je svoj prosti čas najraje preklečala pred posodo s sv. hostijami in se tako vživljala v Jezusovo navzočnost. To ji je predstavljajo največjo srečo v zemeljskem življenju. Pri sedemnajstih letih je imela tudi že prvo videnje: šlo je za svetlo luno, ki je imela na eni strani temno liso. Luno je razumela kot Kristusovo Cerkev, ki sprejema svetlobo od sonca, Jezusa. Sčasoma, ko se je ta prikazen ponavljala, pa jo je začelo mučiti vprašanje, kaj naj bi pomenila tista temna lisa. S prošnjo se je v molitvi obrnila na Boga, naj ji da spoznati smisel luninega madeža. Po dobrem letu je »prejela« odgovor: po notranjem navdihu je spoznala, da bo madež izginil, ko bo Cerkev uvedla nov praznik, ki bo dal Jezusovi navzočnosti v hostiji tudi zunanjo čast in tako poživil ljubezen do Boga med ljudmi. Julijana je to misel v sebi nosila in gojila celih dvajset let, ne da bi komurkoli povedala o tem, saj se ni čutila pristojno, da bi predlagala uvedbo novega praznika. Poleg tega pa jo je begalo dejstvo, da ji niti v lastnem samostanu (medtem je postala priorica) ni uspelo doseči kakšnega posebnega navdušenja za češčenje Najsvetejšega. Šele po izrecnem notranjem glasu se je odločila, da bo s predlogom stopila v javnost. Prva, ki ji je zaupala svojo skrivnost, je bila prijateljica Eva, ki je kot rekluza živela pri cerkvi sv. Martina. Za načrt sta pridobili kanonika Janeza, ta pa je vso stvar zaupal arhidiakonu Jakobu Pantaleonu, poznejšemu papežu Urbanu IV., ki mu je bila ideja prav tako všeč. Po krajšem oklevanju je škof v Liegeu praznik leta 1246 res vpeljal ob času, kot je v navadi še danes. Julijana pa je bila kasneje, kljub uresničitvi svojega videnja, težko preizkušana. Potem ko je leta 1248 huda nevihta preprečila slovesno obhajanje praznika, je bilo to za njene nasprotnike »znamenje«, da novotarija ni po božji zamisli. S sestro in še nekaterimi drugimi redovnicami je tokrat morala za vedno zapustiti samostan.

Ime: Ime Julijana je pridevniška izpeljanka iz imena Julij, pomeni pa »pripadajoč Juliju, izhajajoč od Julija«.

Rodila se je okoli leta 1191 v Retiennu pri Liegeu v Belgiji,
umrla pa 5. aprila 1258 v kraju Fosses, prav tako v Belgiji.

Družina: Rodila se je v premožni družini, a sta ji oče in mati umrla, ko je imela komaj pet let. Imela je še starejšo sestro Nežo.

Zavetnica: Skupaj z Evo iz Liegea velja za ustanoviteljico praznika sv. Rešnjega telesa.

Upodobitve: Upodabljajo jo v redovni obleki avguštink oz. kot cistercijanko, včasih s knjigo in hudičem, pogosteje pa s knjigo pravil. Večina njenih upodobitev pa se nanaša na praznik sv. Rešnjega telesa; tako je vidimo klečečo v molitvi pred tabernakljem ali pa ima v rokah monštranco.

Beatifikacija: papež Pij IX. je leta 1869 potrdil njeno češčenje.

Goduje: 5. aprila.