Slovenci imamo sicer dobro razvejano in financirano mrežo kulturnih ustanov, ne bi pa rekel, da smo ravno narod kulture, četudi je bila ta večji del zgodovine naš edini konstitutivni element. Konzumiramo jo pod prisilo, po avtomatizmu, z zanosom pa bolj ali manj takrat, ko je v okviru gasilske veselice in hektolitrov poceni alkohola, ali pa takrat, ko služi naši ideologiji, ko podpira ali nacionalizem, preoblečen v domoljubje, ali razvrat, preoblečen v razredni boj. Prav zato vsi, ki smo dnevno vpeti vanjo do vratu in globlje, potihem ali naglas hrepenimo po trenutkih, ko se ji lahko izognemo. Težko bi namreč rekel, da gre za okolje, ki dolgoročno blagodejno vpliva na stanje duha (ali transakcijskega računa, če smo že pri tem), predvsem pa je prežeta s hinavščino, ki človeka resnično utruja.

Čisto iskreno sem nameraval tole kolumno zapeljati v smer lanske – primerjati statistične podatke o finančnih vložkih v kulturniško sfero in vas ponovno pomiriti, da je stanje manj alarmantno, kot...