Če danes v zvezi z vprašanji splava ali evtanazije govorimo v glavnem o pravicah posameznika, sta bila v preteklosti njegov položaj in vrednost določena predvsem v razmerju do skupnosti. V antiki imamo tako izpričano prakso infanticida v primeru otrok s telesno ali duševno hibo, pa tudi kot ukrep za preprečevanje prenaseljenosti. Če lahko zaupamo Plutarhu, so v Šparti na ta način skušali ohranjati zdravo populacijo, sposobno bojevanja. Poznamo kolektivni samomor starejših v času pomanjkanja – Strabon opisuje tak primer na otoku Keos. Tudi Platon je postavil v ospredje interese skupnosti, ko je zagovarjal, da je treba neozdravljivo bolne »pustiti umreti«, saj ne koristijo ne sebi ne državi.

Po drugi strani so v antiki začeli razmišljati tudi o odnosu posameznika do smrti. Tako se je razvila tudi beseda evtanazija (εὐθανασία), »dobra smrt« (izčrpen pregled te teme ponuja dr. Anton Mlinar v delu Evtanazija: zgodovinski pregled, današnji položaj in etična refleksija). Dobro smrt so razumel...