Dandanes se že vsaj pol sveta sprašuje, kaj vendar pomeni ta cirkus okrog podnebne krize. Kaj je tako kritičnega, ko vendar vsi vidimo, da nam globalno sonce še povsem zmerno sije in narava še kar daje dobrine, brez katerih niti približno ne bi preživeli. Seveda se za človeka v lokalni naravi dogajajo nevšečnosti, ki občasno prerastejo v katastrofe, tudi tragedije. A kaj naj s tem podnebjem? Naj kričimo v nebo, naj se vendarle že neha segrevati? Ker nam je vroče?

Argumentom, ki nam jih predoči znanost, težko oporekamo. In podatki nedvomno kažejo, da se narava – vključno s podnebjem – spreminja. Papež Frančišek v okrožnici Laudato si' tako pravi, da »med znanstveniki obstaja dokaj trdno soglasje o skrb vzbujajočem segrevanju podnebja«. Nekaj podobnega ponovi v nedavni apostolski spodbudi. Takšna interpretacija podatkov in soglasje sta tudi razloga, da je bila leta 1992 podpisana »Okvirna konvencija Združenih narodov o podnebnih spremembah«. Po tem dogodku se države članice...