Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Kaj naj z jezo?

Za vas piše:
Marko Rijavec
Objava: 30. 01. 2022 / 00:30
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 26.01.2022 / 14:02
Ustavi predvajanje Nalaganje
Kaj naj z jezo?
»Od jeze je treba iti dalje. Kažipot je, ne spremljevalec.« FOTO: Pexels

Kaj naj z jezo?

Razlaga evangelija 4. nedelje med letom.

Tisti čas je Jezus začel govoriti v shodnici: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so mu pritrjevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: 'Zdravnik, ozdravi sebe.' Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« 

In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.« 

Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje. (Lk 4,21–30)

Dvojna jeza

Jasno je, da je Jezus pritisnil na neko bolečo točko Nazarečanov, da »je vse v shodnici zgrabila jeza« (Lk 4,28). Zakaj, je težko reči, morda pa je v njih tlela želja po tem, da bi bili zato, ker je bil Jezus njihov rojak, privilegirani. »Ali ni to Jožefov sin?« (Lk 4,22) 

Ni šlo samo za golo občudovanje, za preračunljivost je šlo. Imamo jo vsi, ki se gnetemo okoli Jezusa, češ, naš je in mi njegovi, poznamo ga, nam bo pa ja zrihtal popuste, da nam ne bo treba toliko trpeti, da bomo prvi na vrsti v čakalnici. Vsi bi radi izkoristili veze in poznanstva.

Jezus tega ni hotel. Pustimo to, da so bili zanj vsi ljudje enako pomembni. A se je v soočenju z njihovo željo menda počutil kar izkoriščen, morda celo zlorabljen. In se je razjezil tudi sam: »Ne, ne boste me imeli za nekoga, ki vam priskrbuje usluge!«

Tako se v tem dogodku srečamo z dvojno jezo, Jezusovo in Nazarečanov, ta je privedla do njihovega burnega konflikta. Razjezimo se namreč takrat, kadar naletimo na nekaj, kar je ustavilo naše želje in načrte, kar nas je omejilo ali razvrednotilo. 

Nastane torej ob občutku nemoči, ko smo poraženi, zato pred drugimi ponižani. Zato nas jeza napeljuje k temu, da se spoprimemo s tistim, ki jo je povzročil, da ga premagamo in s tem ozdravimo svoj ranjeni ponos. 

Vendar je to samo začetek neskončnega obračunavanja in ne privede nikamor drugam kakor k novemu in novemu obračunavanju.

Da se ne bomo narobe razumeli, dobro je začutiti jezo pri samem sebi, saj nam pove, da je nekaj narobe in da ni vse v naših rokah. Če je ne vzamemo resno, se počasi razrase v sovraštvo. 

Vendar pa je napačno z jezo sklepati odločitve, narobe jo je postaviti za svojega svetovalca. Narobe jo je razumeti kot nekaj, kar nam pomaga dokazati svoje dostojanstvo. 

Če besnimo in robantimo, druge zastrašujemo ali jih »mečemo v prepad« (Lk 4,29), to ničesar ne reši, čeprav se ob tem počutimo močne, smo pravzaprav takrat najbolj nebogljeni.

Iti dalje

V nasprotju z Nazarečani je Jezus razumel, za kaj gre. Ko se kdo razjezi na nas, moramo razumeti, da smo prestopili njegove meje, se dotaknili, česar se ne bi smeli. Pokazal nam je, da je za nas nekaj svetega. 

In to smo dokazali tudi sebi, ko smo se razjezili. Jeza hoče, da se tega zavedamo, da se res spoznamo. Potem pa je z njo dovolj: »On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje« (Lk 4,30).

Od jeze je treba iti dalje. Drugam. Kažipot je, ne spremljevalec. Treba se je od nje česa naučiti in narediti korak. Odpustiti, če je treba, ali prositi odpuščanja. Se posloviti, če je treba, ali ostati, še bolj trdno povezan. 

Zaradi jeze so odnosi lahko še lepši kot prej, ker so bolj sveti, kot so bili pred njo. Ali pa je bolje, da jih ni več. »Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost« (Lk 4,18). Tudi sebe.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (4/2022). 

Kupi v trgovini

Novo
Bojevnikove pesmi
Za otroke
24,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh