Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst.

Bog vidi v srce

V Svetem pismu lahko preberemo, da je lepota prazna (Prg 31,30) in lahko povzroči prevzetnost (Ez 28,17). Poleg tega ena najbolj znanih in pogosto citiranih svetopisemskih vrstic (1 Sam 16,7) govori ravno o videzu. Bog Samuelu svetuje, naj za kralja ne izbere postavnega in lepega moža. Pravi: »Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.« David, ki na koncu postane kralj, ni najstarejši, najmočnejši in najpomembnejši. Čeprav je »prijeten na pogled«, ga Bog ne izbere zaradi tega, ampak ker ve, da je dober po srcu. Bog s tem pokaže, da zunanjost ni merilo za človekovo vrednost.

Podoben zapis najdemo tudi v Novi zavezi, in sicer v Prvem Petrovem pismu (1 Pt 3,3-4). Peter zapiše, naj ne kažemo svoje vrednosti z zunanjimi okrasi, nakitom, frizuro ali oblačili, pač pa z značajem.

Bog nam v Svetem pismu torej jasno pokaže, da naše vrednosti ne meri po videzu, in nam narekuje, naj mi drug do drugega pristopamo enako.

Bog naše vrednosti ne meri po videzu.

Sveto pismo lepote ne zanika

Vendar Sveto pismo zunanjosti in lepote ne zanika. Pravzaprav jo pogosto opisuje in poudarja. Dober primer tega je Visoka pesem. V njej zaljubljenca občudujeta telesno lepoto drug drugega. Poleg tega so kot lepe postave in videza opisani mnogi pomembni posamezniki: Rahela, Mojzes, Estera, Sara, David, Rebeka, Jožef … To kaže, da lepota ni nekaj slabega. Je pomembna in je del Božjega stvarstva.

Kje je ravnovesje?

Sveto pismo nam torej glede vprašanja videza in lepote daje dva pomembna poudarka: lepota je dar. Je nekaj dobrega, saj nam jo daje Bog, vsakemu na malo drugačen način. Pomembno je poudariti tudi, da lepoto dojema vsak drugače. »Vsake oči imajo svojega malarja,« je rek, ki je še kako resničen. Bog nas je ustvaril različne, ker ve, da bomo s svojo raznolikostjo nekomu še bolj dragoceni. Ni torej narobe skrbeti za svoj videz in opaziti lepoto drugih. Nasprotno, lepo je, da cenimo, kako lepe nas je Gospod ustvaril. Saj smo vendar ustvarjeni po njegovi podobi!

Lepota je dar. Bog jo daje vsakemu na malo drugačen način.

Drugi poudarek, ki je nadaljevanje prvega, pa je, da je lepota sicer dar, ni pa najpomembnejša. Videz se sčasoma spreminja, lepota je minljiva. Pomembnejše je tisto, kar nam ostane: značaj, ljubezen, dobrota, vera. Vse to je za Boga v ospredju in nas spodbuja, da tudi mi prevzamemo njegov pogled.

Videz naj ne bo merilo človeka in njegove vrednosti. Namesto da bi se primerjali z drugimi, smo povabljeni, da odkrivamo darove, ki jih je Bog podaril vsakemu posebej.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst (5/2026). Spremljaj Najst tudi na Facebooku, Instagramu in TikToku.