Prvi film o sv. Frančiščku je dvanajstminutni film Asiški ubožec, ki ga je leta 1911 posnel Enrico Gazzoni. Film je postal referenčni model za vse ostale, ki so mu sledili,  že leta 1918 je nastal film Brat sonce, ki sta ga posnela Ugo Falena in Mario Corsi, leta 1927 pa je sledil Brat Frančišek, ki ga je posnel Giulio Antamoro v odboju fašizma. Pomemben prelom predstavlja Roberto Rossellini s filmom Frančišek, Božji šaljivec iz leta 1950 v slogu italijanskega neorealizma. Namesto velike zgodovinske biografije dobimo preprosto, skoraj asketsko pripoved o Frančišku in njegovih bratih. Frančiška igra frančiškan Nazario Gerardi, v filmu pa nastopajo tudi številni pravi redovniki.

Rossellinijev Frančišek je zato nenavadno preprost. Ni junak v običajnem pomenu besede. Ne potrebuje velikih besed ali dramatičnih učinkov. Njegova moč je v tem, da evangelij vzame zares. V času po drugi svetovni vojni je bila takšna podoba še posebej pomenljiva. Evropa, zaznamovana z vojno, nasiljem in ruševinam...