Zavetnik: nosečnic; priporočajo se ji tudi v strahu pred poplavami.

Atributi: upodabljajo jo v redovni obleki bridiktink, največkrat z jelenom; z lilijo v roki; kako obvezuje ranjenega reveža; pri obhajilu na smrtni postelji.

Cerkev sv. Petra na Kamnem Vrhu

Katarina je po zgledu svojih vzgojiteljic v samostanu Rieseberg želela postati redovnica, vendar se je na očetovo željo zelo mlada, stara komaj štirinajst let, poročila. Njen mož je bil pobožen plemič in skupaj sta sklenila, da bosta tudi po poroki živela deviško. Živela sta skromno, Katarina se je oblačila preprosto, brez lepotičja in nakita. Sveto leto 1350 je dočakala v Rimu, kamor je odšla za svojo materjo, sv. Brigito, ki je tam ustanovila red bridiktink ali red Odrešenika. Tu je Katarina tudi zvedela za smrt svojega bolehnega moža in, čeprav si sprva tega ni želela in je imela veliko domotožje, kar triindvajset let ostala pri materi. V Rimu je napredovala v krepostih, živela je samostansko življenje, v katerem so se prepletali molitev, delo, počitek in izkazovanje dobrodelnosti. Odlikovala se je v veliki ljubezni do ljudi okoli sebe. Z materjo je večkrat romala, obiskali sta tudi Sveto deželo. Po materini smrti se je vrnila na Švedsko, s seboj vzela njeno truplo in ga pokopala v samostanski cerkvi v Vadsteni, kjer je kmalu postala opatinja. Še enkrat se je za pet let vrnila v Rim, da bi dosegla potrditev reda in zbrala vse potrebno za materino razglasitev za svetnico. Papež je red potrdil, kanonizacije svoje matere Brigite pa ni dočakala.

Ime: iz grščine: »čista žena«.

Rodila se je leta 1311 na Švedskem,
umrla pa 24. marca 1381 v Vadsteni, prav tako na Švedskem.

Družina: bila je drugorojena v družini z osmimi otroki. Njen oče je bil vitez Ulf Gudmarsson, mati pa sveta Brigita Švedska. Poročila se je s plemičem Egartom Kirnskim.

Čudeži: na čudežen način naj bi rešila mesto Rim pred naraslo Tibero, ki je že prestopala jezove. Na njenih romanjih naj bi jo večkrat spremljali in varovali svetniki v podobi jelena.

Beatifikacija: proces razglasitve za svetnico ni bil nikoli dokončan, je pa papež Inocenc VIII. leta 1484 dovolil njeno češčenje.

Goduje: 24. marca.

»Kdor hrepeni po plačilu v drugem življenju, mora vdano prenašati vse težave tega življenja.«
Sveta Katarina Švedska, redovnica, opatinja

Kmalu potem, ko sta z možem sklenila, da bosta posnemala deviški zakon Device Marije in svetega Jožefa, se je Katarina za sveto leto 1350 odpravila v Rim, kjer je živela njena mati. Mož je ni mogel spremljati, ker je bil že bolan in je čez nekaj mesecev umrl. Po velikih notranjih bojih in domotožju je Katarina ostala ob materi in zaživela v skupnosti redovnic, ki jo je ustanovila. Ko je mati umrla, je njeno telo prenesla na Švedsko, pa se zopet vrnila v Rim, kjer je pripravljala gradivo in dokaze za materino razglasitev za svetnico, na koncu pa se je zopet vrnila domov, kjer je umrla v samostanu v Vadsteni.


Ime: Ima dve različici: Ecaterina je latinska oblika, ruska pa Ekaterina, obe pa izhajata iz grške besede kathara »čista«.

Rodila se je leta 1311 na Švedskem,

umrla pa 24. marca 1381 v Vadsteni, prav tako na Švedskem.

Družina: Bila je četrti izmed osmih otrok (štirje sinovi in štiri hčerke) v družini viteza Ulfa Gudmarssona, gospodarja Ulvåsa. Njena mati je bila sveta Brigita Švedska. Na očetovo željo se je pri 13 letih poročila s pobožnim plemičem Egartom Kirnskim. Sklenila sta, da bosta živela deviško, zato tudi nista imela otrok.

Skupnost: Z materjo je v Rimu (z moževim privoljenjem) živela neke vrste samostansko življenje, v katerem so se prepletali molitev, delo in počitek. Iz tega je počasi nastal nov red »brigitink« ali red Odrešenika. Njihova prva hiša je nastala v Vadsteni, ki je postala pomembno kulturno središče na evropskem severu, red pa se je od tu razširil tudi po vseh drugih evropskih deželah. S protestantizmom je skoraj propadel, dokler ga ni na začetku 20. stol. obnovila bl. Elizabeta Hesselblad. Red ima danes tudi močno ekumensko poslanstvo.

Kreposti: Katarina je bila preprosta, skromna žena, odlikovala se je po veliki ljubezni do potrebnih in ubogih.

Delo: Napisala naj bi knjižico »Tolažba duše«, a se noben izvod ni ohranil.

Zavetnica: Častijo jo kot zavetnico proti prezgodnjim porodom in splavom ter proti poplavam.

Čudeži: Na čudežen način naj bi rešila mesto Rim pred poplavljajočo Tibero, ki je že prestopala jezove; na njenih romanjih naj bi jo večkrat spremljali in varovali svetniki v podobi jelena.

Upodobitve: Upodabljajo jo v redovni obleki brigitink (zanje so značilna predvsem pokrivala z belim obročem in trakom v obliki križa). Največkrat ima ob sebi jelena (ki je po legendi varoval njeno devištvo) ali v roki drži lilijo. Večkrat jo tudi prikazujejo, kako obvezuje ranjenega reveža ali pri obhajilu na smrtni postelji.

Beatifikacija: Ljudje so jo takoj ob smrti častili kot svetnico, ker pa proces razglasitve ni bil dokončan, je papež Inocenc VIII. leta 1484 dovolil njeno češčenje.

Goduje: 24. marca.

Misel: »Kdor hrepeni po plačilu v drugem življenju, mora vdano prenašati vse težave tega življenja.«