Vedno sem občudovala ta »pravi« katoliški krog ljudi. Elito, če želite. Ne teh brezgrešnih, teh niti ni. Ampak te, ki so vsi med seboj povezani, naj si bo po župnijah, ki so lahko manjše ali večje, ali po navidezno višjih in večjih krogih katoliških institucij, mehurčkov veljakov, vidnejših oseb, ob katerih se nikoli nisem znebila občutka, da obstaja nevidna mreža, ki deluje po pravilih, ki niso zapisana, a jih vsi poznajo.

Dolgo sem upala, da bom nekoč zanje »dovolj«. Dovolj povezana, dovolj odprta in diskretna hkrati, s preverjenim ozadjem. Pa ga nisem imela. Nimam pravega (po)znanega priimka, nisem bila animatorka, nimam niti izkušenj z voditeljstvom, še mavričnih počitnic nisem doživela. Še vedno ne vem, kako niti za oratorije nisem slišala do svojega dopolnjenega petindvajsetega leta. 

Nikakor »naša«, torej. Po temeljnih vrednotah in nekaj zakramentih bi rekla, da gotovo. A z vsem ostalim – niti ne. Kam pa lahko vstopiš, če nimaš imena, s katerim bi te (po)vezali »v pravo smer«? N...