Ali jo res imamo? Ali je to zgolj namišljeni potencial samooskrbe in trepljanje ramen, da obdržimo vsaj še tisto malo, kar imamo? Popijemo res domače mleko? Je (prepakiran) svinjski vrat na polici res slovenski? Iz katere države prihajajo hruške in paprika? In če smo čisto iskreni – nas to sploh še zanima? Kdo sploh postavlja cene domačim kmetom? In ali si res želimo prehranske suverenosti – ali pa le udobno prepričanje, da jo lahko imamo, če bi kdaj res postalo nujno? 

Naš sistem ima razpoke in medtem ko se pogosto ponašamo z »lokalnim«, domača kakovost vse prevečkrat konča tam, kjer jo znajo bolj ceniti. V tujini.

Ali vemo, koliko hrane res zmoremo pridelati – in kaj sploh pomenijo te številke? Samooskrba je to, kar FAO jasno opredeli: sposobnost države, da iz lastne zemlje, dela in znanja nahrani svoje ljudi. Gre za vprašanje dejanske preskrbljenosti, ki ima svojo številko. Statistični urad RS jo pojasnjuje: gre za stopnjo (delež), v katerem domača proizvodnja iz osnovnih domačih vi...