Razlika, in to kakšna!

Moj klik, ko sem iz »postne« kristjanke postala »velikonočna«, se je zgodil v študentskih letih. Do takrat sem Boga dojemala kot seznam pravil in obredov, morda tudi kot življenjsko usmeritev, še zdaleč pa ne kot odnos. »Bog je ljubezen,« je bila samo ena od lepo zvenečih fraz, svetlobne milje oddaljena od mojega srca in duha. Vsako spoved sem doživljala kot opomnik, koliko stvari mi spodleti kljub trdnemu sklepu, da bom delala bolje. Bolj kot stavku »Bog me ima brezpogojno rad« sem verjela stavku: »Bog z mano ni preveč zadovoljen, saj se ne trudim dovolj.«

Potem pa so se zgodile enotedenske duhovne vaje v tišini. Bog je v mojem življenju eksplodiral s silo atomske bombe ter vse, kar sem živela in verjela, obrnil na glavo. Tako globoko sem občutila, kako neskončno me ima rad – mene, prav mene! –, da so mi od veselja in olajšanja po licih tekle solze. Bog je iz nadzornika, ki me neodobravajoče motri izpod čela, postal moj Odrešenik, moj St...