Toda tiste dni niso delovali samo agregati, motorne žage in gasilske črpalke. Delovalo je nekaj, česar ni mogoče priključiti na električno omrežje. Sosed je povprašal, ali imamo dovolj drv. Nekdo je s traktorjem očistil pot, drugi je prinesel topel obrok, tretji je ponudil prostor ob svoji peči. Gasilci in drugi prostovoljci so opravljali delo, ki ga v nobenem načrtu zaščite in reševanja ni mogoče povsem predvideti. Marsikdo je pomagal preprosto zato, ker je bilo treba pomagati.

Ko so se luči spet prižgale, smo si oddahnili. Življenje se je vrnilo v ustaljene tirnice, spomin na človeško povezanost pa je ostal kot eden svetlejših trenutkov sicer temačnih dni. Toda ali smo se iz te izkušnje kaj naučili? Smo začeli namensko skrbeti za ljudi in organizacije, ki so nam v preizkušnji stali ob strani? Ali pa smo se zadovoljili z ugotovitvijo, da Slovenci v nesreči pač znamo stopiti skupaj?

Že naslednje leto je prišla drugačna preizkušnja. Leta 2015 so slovensko mejo prestopale množice ljudi, ...