»Kdor obvladuje preteklost, obvladuje prihodnost: kdor obvladuje sedanjost, obvladuje preteklost.« George Orwell

Pred 80 leti je Komunistična partija Slovenije (KPS), ki je bila del Komunistične partije Jugoslavije (KPJ), vzpostavila totalitarno oblast, ki jo je obdržala naslednjih 45 let, vse do klavrnega propada komunističnega sistema. A kot je opozoril sredi 90-ih Francois Furet v epilogu Minulih iluzij, je komunistična ideja preživela in je le vprašanje časa, kdaj se bo v neki drugačni formi spet pojavila. Tudi »verniki komunizma« na Slovenskem so sodelovali pri tej veliki transformaciji iz komunistične v kapitalistično družbo. Danes je jasno, da se je naša partija na to zelo dobro pripravila že takrat, ko je s t. i. Mikulićevo komisijo pričela nenadzirano demontirati družbeno lastnino. V procesu privatizacije so tako partijske strukture obdržale nadzor nad ključnimi državnimi podjetji in še dodatno okrepile kapitalsko moč, ki so jo ustvarjale že desetletja poprej s pomočjo udbovske ekonomije. S spremembo zakona so se polastile funkcionarskih stanovanj, svoje ideološke spremljevalce postavile na ključne položaje v gospodarstvu, sodstvu, tožilstvu, medijih ... Poleg nadzora nad kapitalom pa je Partija ob »sestopanju z oblasti« posebej pazila tudi na ohranjanje revolucionarne zgodovinske »resnice«, ki so se je morali 45 let učiti v šolah. V naslovu podano Orwellovo misel so povojni komunisti vzeli zelo resno in na novo spisali zgodovino. Povojni učni načrti so vsebovali jasna navodila, da mora pouk zgodovine oblikovati v učencih spoznanje o neprestanem in nezadržnem razvoju človeške družbe od nižjih k višjim oblikam družbeno-ekonomskega življenja. Med učnimi cilji pri gimnazijskem pouku zgodovine najdemo na začetku 60-ih zapis, da je naloga pouka zgodovine, »da učence oblikuje v zavestne borce in graditelje socializma« in »da pri učencih razvija spoznanje o zgodovinski nujnosti in upravičenosti revolucionarnih pojavov na določenih stopnjah razvoja družbe«. Potvarjanje zgodovine za potrebe krepitve oblasti je bilo v zgodovini prisotno že tisočletja, a nikoli ni bilo to početje tako radikalno kot pri komunistih. Režimski avtorji so v duhu vulgarne dialektike predrugačili celo prazgodovino. Ob pregledu šolskih zgodovinskih učbenikov ugotovimo, da so avtorji po veljavnih učnih smernicah učence počasi vodili v smeri oktobrske revolucije, pri pouku narodne zgodovine pa epohalne NOB, ki so jo obravnavali v zadnjem razredu osnovne oziroma srednje šole. Obča zgodovina jim je pogosto služila kot zunanji okvir in dopolnitev za obdobja, ko je dialektični razvoj na Slovenskem »zaostajal«. Ko je leta 1990 na volitvah v Sloveniji zmagal Demos in se je pričela demokratizacija, so mnogi nekdanji komunisti vztrajali pri starih zgodovinskih »resnicah« in pozivali, naj se zgodovine ne spreminja. Nekateri liberalni »sredinci« pa so razvili tezo o več resnicah. Tako ne preseneča, da je Državna založba Slovenije še leta 1994 ponatisnila učbenik za 1. letnik, ki so ga uporabljale gimnazije, v katerem uvodno poglavje z naslovom Razvoj zgodovinske znanosti podaja v več kot 50 % besedila marksistični pogled na zgodovinopisje, poglavje o periodizaciji zgodovine pa avtorica opremi s časovnim trakom, v katerem je po obdobju kapitalizma navedena doba rasti socialističnih sil, podaljšana globoko v 3. tisočletje. Tudi imenovanju Jezusa Kristusa se pri pojasnilu našega štetja let avtorica izogne. Tudi v učbenikih 2. in 3. letnikov je tudi po letu 1990 še vedno prisotno dialektično prikazovanje zgodovine kot razrednega boja; v 2. letniku zatirajo revolucionarno navdahnjene kmete fevdalci, napredne protestante pa RKC, v 3. letniku vlogo zatiralcev proletariata prevzame buržuazija. Ob koncu 3. letnika pa je navadno izpostavljena zelo popačena podoba bogoslovnega profesorja Antona Mahniča in njegove vloge pri t. i. »delitvi duhov«, tako da na koncu Mahnič prevzame vlogo grešnega kozla in krivca za narodni razkol v 20. stoletju. Učbeniki za 4. letnik pa predstavijo krizo parlamentarne demokracije in gospodarsko krizo, vzpon skrajnih ideologij ter zemlje lačno sosedstvo na naši meji, ki komaj čaka na razkosanje Slovenije 6. aprila 1941. Na vse te izkrivljeno interpretirane tenzije ideološko obarvani razlagalci zgodovine še danes učencem postrežejo komunistično revolucijo in »osvobodilni boj« kot edini logični odgovor. Kljub nekaterim metodološkim izboljšavam v zadnjih desetletjih je rdeča nit in vsebina poučevanja po osamosvojitvi ostala podobna, zlasti v 4. letniku. Aktualni zgodovinski učbenik za 4. letnik (M. Režek idr.) komunistično nasilje, ki je bilo vzrok organiziranju »bele garde«, le bežno omeni, sodelovanja komunistov z okupatorjem pa sploh ne. Nepomembnim vojaškim spopadom, zgrešenim vojaškim operacijam in komunističnemu prevzemu oblasti namenijo potrjeni učbeniki bistveno več pozornosti kot vojni za Slovenijo leta 1991. V prej omenjenem učbeniku sta ji namenjeni le 2 strani (proti 30 stranem 2. svetovne vojne na Slovenskem). Tudi matura kot krona gimnazijskega procesa sledi tej usmeritvi in praviloma postreže z vprašanjem, katera skupina je vodila boj proti okupatorju in kdo je sodeloval z Nemci, v slikovnem gradivu pa navadno najdemo t. i. domobransko prisego. Tudi druge izobraževalne publikacije ohranjajo poenostavljen in nestrokoven zapis zgodovinskega dogajanja, vsakemu poskusu ponovnega premisleka zgodovine na podlagi dokumentov pa takoj očitajo revanšizem. Po dveh desetletjih od osamosvojitve so mnogi politično levo profilirani zgodovinarji svoja stališča še zaostrili. Zadnji korak v smer enoumja pa je bil narejen ob koncu lanskega leta, ko je državni zbor s poslanci vladajoče koalicije izglasoval zakon, s katerim so inkriminirali vse vojaške formacije iz časa 2. svetovne vojne na Slovenskem (celo kraljevo vojsko), razen seveda komunistične OF, kar pomeni, da se bo črno-bela delitev v šolskih prostorih še naprej ohranjala in povzročala nadaljevanje razkola. Najboljši prostor, kjer lahko otroci izvedo resnico, tako ostaja družina. Tam lahko otroci izvedo konkretne družinske zgodbe in spoznajo predrevolucijsko Slovenijo, resnico o revoluciji, o uničenju kmečke in meščanske družbe, o velikem eksodusu … Dediči revolucije se tega kanala resnice bojijo, ker ga ne obvladujejo, zato skušajo veljavnost ustnih pričevanj zmanjšati, kar se je pokazalo pred dobrim desetletjem, ko je zgodovinar Orlando Figes napisal knjigo Šepetalci, sestavljeno iz samih ustnih pričevanj. Tega eminentnega britansko-nemškega zgodovinarja so v Delu označili za prevaranta. Najboljši prostor, kjer lahko otroci izvedo resnico, tako ostaja družina. Tam lahko otroci izvedo konkretne družinske zgodbe in spoznajo predrevolucijsko Slovenijo. Seveda pa mora biti za spoznanje resnice izpolnjen še en pogoj, ki ga omenja judovski mislec Heschel v stavku: »Kdor ni dedič, ne more biti pionir!« Če hočemo predati vedenje na mlajšo generacijo, moramo starši najprej poskrbeti za kontinuiteto spomina, najprej moramo sami poznati zgodovino svojih družin, zato je izčrpen pogovor s (starimi) starši in zapis zgodovinske naracije ključnega pomena. Potem pa moramo le še s pomočjo zdrave pameti urediti zbrane podatke, izločiti drobce, ki so jih staršem vsilili v šoli in se ne ujemajo s pripovedjo ali pa so nebistveni, nato pa družinsko zgodovino na razumljiv način predati otrokom.

»Kdor obvladuje preteklost, obvladuje prihodnost: kdor obvladuje sedanjost, obvladuje preteklost.« George Orwell

»Kdor obvladuje preteklost, obvladuje prihodnost: kdor obvladuje sedanjost, obvladuje preteklost.« George Orwell

Slovensko cerkveno petje v Žabnicah na tapeti

Bližje pastoralnemu dogajanju

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.