Ob tem tako eden kot drugi pol ščitita sebe in svoje pred soočenjem z lastnim bremenom: prvi pred odgovornostjo za zlorabe v lastnih vrstah, drugi pred odgovornostjo za nesposobnost, da bi drugi pol pri teh zlorabah ustavil. Na eni strani opazujemo politično uprizarjanje čustev, bleščavost in kričavost, na drugi strani nerazumevanje današnjega trenutka in samozadovoljno drsenje v nerelevantnost. Kič. To sta dva pola, ki potrebujeta drug drugega, da lahko utemeljujeta svoje sovraštvo in svojo nesposobnost, da bi počistila za sabo. In da ne bo nesporazuma: v obstoju dveh glavnih političnih pogledov ne vidim ničesar slabega. Raje imam jasna stališča kot brezbarvno »sredino«, vendar naj si nasprotujeta z idejami za reševanje družbenih problemov, ne z zakrivanjem lastnih napak z oslepujočim sovraštvom do drugega.

Pred leti sem se za intervju pogovarjala s pravnico, profesorico in izredno dejavno akterko t. i. civilne družbe. Ta intervju potem ni bil objavljen, bil pa je zelo samorazkrivajoč