Bilo je pred nekaj meseci. Sedeli so za mizo: starejši gospe, mlad par, moški, ki je prihajal vedno tik pred zdajci, Rom, ki je tokrat s sabo pripeljal kolega … Med vrati je čakal starejši mož na svojo vrečko. Vsi so dobili enako kosilo. Brez razlik. Z nasmehom in željo, naj bo konec tedna lep.

V pisarno je stopila mlada družina, ki se je znašla v hudi stiski. Po stopnicah pa je prihajalo mlado dekle in bojazljivo vprašalo, ali se je še mogoče stuširati. »Seveda,« je sledil odgovor.

»A imate kaj drobiža,« je zazvenelo s klopi na Slomškovem trgu. »Nekaj se bo že našlo. A na Karitas greste kaj?« odgovarja mimoidoči brskajoč po denarnici. »O ja. Tja pa z veseljem. Lepo poskrbijo za nas.«

Že nekaj časa zvečer gorijo luči po vseh sobah. Materinska hiša je nabito polna. Matere z otroki. In z kup vprašanji. Z upanjem, da bodo čez leto že našle vsaj nekaj odgovorov. Še bi lahko naštevali. Še bi lahko navajali ljudi, ki upajo, da jih bo sprejelo razumevajoče src...