Zakaj ne deluje, če se trudimo sebe otrokom pokazati v lepši luči, lepši, kot smo v resnici? Oziroma bi radi prikrili kakšno svojo navado, na katero nismo ponosni? Ne bo šlo. Predvsem pa za to ni nobene potrebe. Prvič, vera nas opogumlja, da nas Bog pozna in sprejema take, kot smo v resnici. Starševstva ne moremo igrati. Vzgajamo s tem, kar smo.

Drugič: otroci nas prej ali slej spoznajo v globino. Tam med drugim najdejo tudi svoje značajske in duhovne slabosti. Če jih zanikamo, s tem le izgubljamo otroka. Če pa jih priznamo, otroka pridobimo. Tudi ko ga sam polomi, čuti, da lahko pride do nas in da je še vedno ljubljen.

Ob iskrenih in ponižnih starših otrok ni obremenjen z videzom, ampak dobi pogum, da tudi sam enako sprejme resnico o sebi.