Zapri
Iskanje

»Ko si ljubljen, vidiš, kaj je treba«

Za vas piše:
Darja Ovsenik
Objava: 01. 03. 2022 / 21:27
Oznake: Praznična
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 01.03.2022 / 21:40
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

»Ko si ljubljen, vidiš, kaj je treba«

»Ko si ljubljen, vidiš, kaj je treba«
Praznična
Pogovor z Melito Čušin o materinstvu, veselju in izzivih v veliki družini igralca. FOTO: Tatjana Splichal
Zdaj vem, zakaj je igralec Gregor Čušin lahko tako ploden ustvarjalec – ob taki ženi, kot je Melita, je nemogoče ne rasti, saj iz nje sevata življenjska modrost, stalna želja po rasti in nalezljivo veselje.

Ni zraslo in se vraslo v vsakdanjik čez noč, ampak postopoma in skozi različne preizkušnje, iz katerih raste kot žena igralca, mama šestim otrokom, učiteljica in še mnogo več. Vse to pa brez kančka idealiziranja, ki si ga bralec morda ustvarja ob zapisih njenega moža. Tokrat smo besedo dali njej.

Kdo je Melita Čušin?

Najprej sem ženska, žena, potem mama, učiteljica, v vsem pa najprej kristjanka. Doživljam se kot Božji otrok in kot nekdo, ki vse življenje išče.

Kaj ste imeli v mislih z vseživljenjskim iskanjem?

Precej časa sem se iskala, kakšna naj bom kot žena, kot mama, zdaj pa mi je bistveno, kako naj pustim Bogu, da me ima rad. Iščem svoje mesto v Božji ljubezni.

Kako je funkcionirati kot glavni motor družine in hkrati živeti z vsem, kar igralski poklic prinese s sabo tudi za vas bližnje?

Z Gregorjem sva skupaj že od srednje šole, z njim rastem. Vedno sem čutila, da je igra tisto pravo zanj. Že ob študiju sem občutila, kakšen je urnik igralca. Vedela sem, kaj me čaka in če tega ne bi sprejela, bi bilo zelo težko. Gregor je bil res veliko od doma, toda ko je prišel domov, je »bil doma«. Pogosto so me spraševali, kako zmorem sama. Nekoč pa mi je Gregor rekel, da je tudi on v službi sam – brez mene in otrok. Takrat sem tudi jaz drugače pogledala na to.

Kako je živeti s prepoznavnostjo zaradi poklica moža?

To je njegov poklic. Bolj kot igralec, je zdaj znan kot pisec. Veliko piše: kolumne, knjige, pomisleke. Je pa njegov poklic specifičen. Morda nas drugi gledajo drugače, ampak zame je še vedno na prvem mestu kot mož. Jaz sem še zmeraj jaz, včasih se v službi sicer malce več pogovarjamo o tem in pohecamo, na primer o nedavni nadaljevanki Leninov park, ampak to je to.
Sva običajen par, le on ima tak poklic, da je bolj opazen. Včasih, ko smo kam šli kot družina, smo se hecali z otroki: pazite, kako se boste obnašali! Ali pa ko greva na kakšno pričevanje in nama otroci rečejo: kaj se bosta pa tokrat lagala o nas?

"Včasih, ko smo kam šli kot družina, smo se hecali z otroki: pazite, kako se boste obnašali!" FOTO: Tatjana Splichal

Pravijo, da se mama ne rodi, ampak se naredi. Kakšna je bila rast vas kot mame?

Prebrala sem kar nekaj knjig o vzgoji, ampak danes vem, da je treba najprej poslušati sebe. Najtežje mi je bilo, ko sem mislila, da moram narediti tako, kot tam piše, sama pa sem čutila drugače. Grega me je večkrat postavil na realna tla. Otroci so ga ubogali na prvo besedo, mene na deseto. 

Pustimo očetom, da so očetje in mamam, da smo mame in da nimamo vsega pod kontrolo. Dobra vzgoja je dober odnos z možem.

Mame smo mame, imamo drugačen pristop, ne morem biti kot oče, ne morem delovati tako kot on. Zdi se mi pomembno, da ne tekmujem z možem. Mislim, da ženske delamo napako, ko želimo biti enake kot moški, pozabljamo pa, da imamo drugačno naravo. Pustimo očetom, da so očetje in mamam, da smo mame in da nimamo vsega pod kontrolo. Dobra vzgoja je dober odnos z možem.

In kako na tej poti sprejemate odraščanje otrok?

Včasih je težko in tudi midva rasteva. Če bi jim še bolj govorila, da naj živijo tako in tako, ne bi šlo, do tega morajo priti sami. Izročava jih Bogu, saj če bi se za vse sekirala, ne bi preživela! Prebrala sem misel, ki me nagovarja: »Včasih sem molil za otroke, da bi bili uspešni, odgovorni …, danes pa sem ugotovil, da je najbolje, da molim za to, da bi prišli v nebesa. Kakšna pa je njihova pot do tja, pa Bog ve!« Včasih se nam ob tem trga srce, ampak če zaupamo Bogu, kam gredo, je lažje.

Kako blagodejno je to slišati. Ni vse v idealih.

Ljudje, ki prebirajo Gregovo pisanje, si predstavljajo, kako idilično živimo. Ena gospa mu je enkrat rekla: »Vi ste pa tako svet mož, kako ste to lepo napisali.« Pa ji je povedal, da si je zgodbo izmislil. Nismo idealni. To je fino slišati tudi od drugih staršev, da vidimo, da se zdrsi ne dogajajo samo nam.

Za otroka ni lepše, kot slišati očeta ali mamo reči: Ponosen sem nate. Tudi še zdaj, ko smo toliko stari.

Najtežje je odpustiti sebi in si dopustiti tudi napake. Ko enkrat to narediš, se osvobodiš in je lažje živeti. Rečem si: Poglej Bog, tako si me naredil, toliko zmorem jaz, ti pa daj naprej. Popolni smo takrat, ko pustimo Bogu, da nas ima rad. Vedno bolj to doživljam. Trenutke, da sem ljubljen Božji otrok, ne glede na to, kakšna sem. Brez pogojev. To bi rada prenesla na otroke. Ampak najprej moram jaz to sprejeti. To je bistvo našega življenja in vere.
Ko si enkrat ljubljen, vidiš, kaj je treba. Ne znamo in ne upamo si izkoristiti te Božje ljubezni. Lepe besede, jih je pa težje udejanjiti, a vidim, da je to prava pot. To potrditev bomo iskali do konca življenja. Za otroka ni lepše, kot slišati očeta ali mamo reči: Ponosen sem nate. Tudi še zdaj, ko smo toliko stari. To je res ljubezen.


Prebrali ste del članka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Praznična, pomlad 2022. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Posamezen izvod stane 5,90 evra, naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Sledite reviji Praznična tudi na Facebooku in Instagramu.

Kupi v trgovini

Naročnine
23,60€ Poglej izdelek: Praznična
Nalaganje
Nazaj na vrh