Komunistična vestnost

Milan Kučan, Zoran Janković in tovarišija branijo pravljično »mesto heroj« in ne dovolijo pokopati nepokopanih mrtvih, ki so jih umorili partizansko gibanje in komunistične oblasti. S tem skušajo ohraniti nauke svojih prednikov z Leninom in Stalinom, Brozom in Kardeljem … Taista koalicija pa skuša tudi skriti poraz, ki ga je doživel svetovni in slovenski komunizem. Komunizem, partija, tajna politična policija in milica, ljudska armada, bratstvo in enotnost, samoupravljanje in podobne svete besede titoizma so izginili iz zgodovine in imaginarija te koalicije. V Komunističnem strahu v gatah pa spoznavamo tisto vezivno tkivo slovenskega komunizma, ki ni zdržalo. Komunistična morala, lik in delo pravega komunista naj bi zgradili novega, komunističnega supermana, nadčloveka in nadsilaka. Povzemimo življenjska vodila, ki so komunistom grenila življenje in komunizem na koncu spridila in uničila. Homo sovieticus slovenicus, sovjetski Slovenec, se je zelo zagnano lotil desetih zapovedi in jih skušal kar najbolj temeljito zanikati in odpraviti. V Komunističnem strahu v gatah nam komunisti sami povedo, kakšna je bila vest sovjetskega Slovenca. Veruj v enega Boga! Komunizem je huda obolelost z božjim kompleksom in ta norost rodi množico komunističnih božcev: Lenin, Stalin, Mao, Tito, dinastija Sung … Ta boštva hudo strašijo in kaznujejo, se šopirijo v časteh in masteh. In pod njim se rojevajo mali bogeci, nič manj samovoljni in požrešni. Ne skruni božjega imena! Komunistični kolektivizem je zahteval od proletarcev vseh dežel, naj se združijo, zapovedoval je diktaturo proletariata, v Jugoslaviji bratstvo in edinstvo, na koncu pa je najsvetejše varoval Zakon o uporabi imena in podobe Josipa Broza Tita. Komunizem je kot temeljno načelo razvijal dogmo, da je marksizem znanost, a je Milovan Djilas v knjigi Padec novega razreda (The Fall of the new Class) zapisal, da je bilo v komunistični partiji nevarno, če si imel svoje mnenje. Torej je bilo za komunista temeljno bogoskrunstvo svobodno mišljenje. Posvečuj Gospodov dan! Za komunistično praznično leto so bile značilne raznorazne požrtije in pijančevanja za narodov blagor. Tako je bil dosežen obrat k prazničnemu tuzemskemu plenilcu. Več je bilo plena, položajev, časti, žensk, trofej … bolj se je malikovalo. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji! Svetovna proletarska revolucija je tako velika reč, da se nobenemu človeku ne sme preveč zaupati. Generalna in kapilarna udbovščina/ovaduščina je zahtevala ovajanje očeta in matere, bratov in sestra, slehernika in zlasti tudi samega sebe. Saj komunist niti sam ni mogel vedeti, ali je še družbeno-politično primeren ali bo že vržen med preklete osovražene druge. Ne ubijaj! Umor in zatiranje vseh, ki so bili označen kot sovražniki, je bil v komunističnih vrstah najvišja zasluga in zagotovilo za karierni vzpon. Bratstvo krvavih rok je ubijalo in drugače uničevalo osovražene druge. Sovraštvo proti narodnim izdajalcem, razrednim sovražnikom, civilizacijsko in duhovno nekomunističnim, je bilo temeljno vezivno tkivo komunizma. Da o fovšiji, ki je kurila jezo in kovala sovraštvo, niti ne govorimo. Ne nečistuj! Mit o spolni vzdržnosti v partizanih ovržejo tako partizani kot partizanke, ki povedo, da so bili eni in drugi tako na lovu kot tudi lovljeni. Spolno revolucijo naj bi omogočil tudi množični splav. Toda najhujše so bile verske pregrehe. Progresivni komunistični patriarh naj bi vodil ženo in otroke v komunistično vero. Pa ni šlo, ker so zlasti žene hrabro branile Črtomirovo vero in postave. Ne kradi! Že med vojno so si partizani svoje preživetje zagotovili predvsem s prisvajanjem vsega potrebnega od prebivalstva. Po vojni pa je novemu razredu šlo za revolucionarni rop zasebne lastnine in delitev vojnega plena v najrazličnejših oblikah, na vse načine in na vseh ravneh. Ne pričaj po krivem! Življenje v laži je temelj komunizma. Resnica naj bi bila, kar komunisti zapovedo. Komunistična država je na račun živih in mrtvih gojila mitomanijo, tabuje in laži, ki so bili prisilni jopič javnega spomina. Ne želi svojega bližnjega žene! Zgodbe žensk, ki so jih izključili, ker se zaradi službe in gospodinjstva in materinstva (zlasti samohranilke) niso mogle posvečati partiji, povedo, da v moškem partijskem svetu za ženske ni bilo posebnega posluha, naj pa bi bile na razpolago. Ne želi svojega bližnjega blaga! Za jugoslovanski socializem pravijo, da je bil kokakola socializem. Ljudje so si želeli predvsem vsega tistega z Zahoda, česar v socializmu ni bilo. Tako je socializem pokopalo hlepenje do »bližnjega blaga«: kave, banan, pralnih praškov, džinsa, roka, džeza… Proti vsemu temu je bil komunizem oz. samoupravni socializem nemočen kljub divjemu boju proti svobodi in kapitalizmu. Za jugoslovanski socializem pravijo, da je bil kokakola socializem. Ljudje so si želeli predvsem vsega tistega z Zahoda, česar v socializmu ni bilo. To, kar sem v teh nekaj bežnih obrisih povzel, boste lahko ob branju Komunističnega strahu v gatah preverili tudi sami. Generalna in kapilarna udbovščina/ovaduščina je zahtevala ovajanje očeta in matere, bratov in sestra, slehernika in zlasti tudi samega sebe.

Komunistična vestnost

Komunistična vestnost

Dr. Kozma Ahačič: Slovenščina je trenutno eden najmočnejših in najbolje opremljenih jezikov na svetu

Koliko slovenske glasbe se predvaja na radijskih valovih?

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.